1943 Rab – Česen
V albumu “Rab”, ki ga hranijo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, smo našli tudi to sliko taboriščnikov, ki so se z dela vrnili v taborišče.
Naš oče Franc Ožbolt je bil med tistimi Babnopoljci, ki jih so julija leta 1942 Italijani odpeljali v taborišče na otoku Rabu. Tam je bil zelo lačen in oslabel, nazadnje pa je še zbolel. Kdor pa je tam zbolel, je skoraj vsak umrl.
V ženskem delu taborišča je bila internirana tudi njegova teta, skromna, drobna in majhna ženička, ki je zelo malo pojedla in je pozneje doživela preko devetdeset let. Ko je povedal, da je bolan, mu je dala skozi žico glavico česna, ki ga je dobila od doma v paketu. Rekla mu je, naj nikar nič ne je, le tisti česen naj počasi žveči. Imel je hudo drisko in tisti, ki je na Rabu dobil drisko, je čisto vsak obležal in umrl. Še tisto, kar je pojedel, je šlo takoj iz njega.
No, oče je nekaj dni žvečil česen in nič jedel. Skromni kruh, ki ga je dobival, je spravljal, šele čez kake tri dni je začel počasi jesti – in ostal živ.
Rešila sta ga teta in glavica česna, ki mu ga je dala.
Pa še zvočni zapis zgodbe:
Viri:
- Slavko Ožbolt
Zgodbo je zapisala: Milena Ožbolt.
Kraj: Rab, koncentracijsko taborišče Kampor
Datum fotografije: februar 1943
Avtor: neznan
Zbirka: Album “Rab”, Muzej novejše zgodovine Slovenije
Skenirano: neznano (Muzej novejše zgodovine Slovenije)
Oblika: fotografija
Datum zvočnega posnetka: 1. 7. 2014, pripoveduje: Milena Ožbolt.
Stare slike 
Kako so ljudje sploh mogli preživet tako slabe čase v internaciji? Tudi Atova sestrična ki je bila noseča in njena mati iz Kozarišč so bile odgnane. Rodila je v internaciji in na srečo, vse tri prišle domov.
Všeč mi jeVšeč mi je
Našla sem podatek, da je bilo na Rabu rojenih najmanj 53 otrok, od tega jih je 13 umrlo na Rabu, 32 pa pozneje v Gonarsu, samo 8 tam rojenih otrok je preživelo. Saj še te številke težko prepisujem…
Všeč mi jeVšeč mi je
Na DVD iz leta 2007 z naslovom Italijansko koncentracijsko taborišče na otoku Rabu, ki sem ga dobila v knjižnici, je tudi pričevanje Martine Košak, kjer pripoveduje, kako je bilo roditi v improvizirani bolnišnici v nekem rabskem hotelu. Ničesar niso imeli, da bi oskrbeli porodnico in novorojenčka, nobeih plenic, zdravil, obleke – ničesar. Otrok niso imeli v kaj zaviti, podlagali so jim le papir in njihove ritke so bile vse vnete, se pretresena spominja pričevalka. Preživetje otroka v takih razmerah je bilo resničen čudež.
Všeč mi jeVšeč mi je