1965 Babno Polje – Pred Jevánovo hišo v Bukovici

V hiši je bila najprej vježa, naprej kuhna, na levi strani hišca, kjer je stal vierštat, na desni hiša in iz hiše naprej kambra. Zgoraj je bila jezba, na levo stran seno, na desno cimor, pa dva podstražka, takoj nad štejngami blizu raufneka pa sešiuo – vedno je bila nevarnost, da bo začelo goreti. Skodon in štaua sta onstran poti. V štali je zgoraj trahtar, skozi katerega se meče seno v spodnji prostor, kjer so živali: konj, krava, telica ali junček, pa uafci. Pri štali je kurnek, v štali pa je še ena majhna štalca za majhne preščke, ki so bili tam čez zimo, potem so jih preselili v svenak.Hiša je častitljivo stara in prestala je veliko hudega – dve vojni, če nič drugega. Okna so iz macesna, ki je nekoč rasel pri hiši, a se slabo zapirajo. Morda so nekje v njej še ohranjeni posebne police in predali, ki so jih tja postavili, ko sta bila tu še poštni urad in trgovina, na podstrešju pa je nekoč stanoval obubožan grof, menda iz Čopovega gradu, ki je potem tam tudi umrl in strašil mlada dekleta še po smrti. Danes na mestu hiše s fotografije stoji nova enakih dimenzij.

Ivánovi predniki so bili doma od Kranjcev na Prezidanskem. Hišo v Bukovici je kupil Ivan Ožbolt, “domobranski domobran”, ki je v avstroogrski vojski dvanajst let služil v Ogulinu in bil udeležen pri aneksiji Bosne in Hercegovine. Dobil je kolajno in zaslužil ravno dovolj, da je kupil to staro hišo, se oženil in napravil štirno. Potem je denarja zmanjkalo, začeli pa so prihajati otroci. Enajst jih je bilo in vseh enajst je preživelo, čeprav so v soseščini razsajale pogubne otroške bolezni.

Ena od teh enajstih je bila tudi drobna šiviljica, ki je preživela internacijo na Rabu in tam z glavico česna rešila življenje nečaku. Ko pa je bila že zelo stara, preko devetdeset, se je včasih – že malo dementna – postavila na vogal domače hiše in čakala. “Tjeta, kaj pa čakašte?” so jo vprašali. “Pa postaljuona! … Vejš, bu postaljuon póršu!” je odgovorila, čakajoč na postiljona, ki ga je bila vajena videvati kot otrok.

Šolarka Bojana je iz mesta prišla k stricu na počitnice. Ker je mestna, ima ogrlico in japonke, a na mrzlem Babnem Polju je morala zjutraj obleči skoke, da je ni zeblo, japonke je obula kar čeznje. Kot prava Japonka. Niso se kaj posebej pripravljali na slikanje, le pogledali so k fotografu in se nasmejali. Bogve kaj jim je rekel …

• škreu: kamnita plošča, tukaj prag
• jarce: mlade kokoši, ki se niso začele nesti jajc
• rahtanje: oglašanje kokoši, drugačno od kokodakanja,
• vježa: veža
• prenesle: začele nesti jajca
•  kuhna: kuhinja
• hišca: mala soba
• vierštat: mizarska delovna miza
• hiša: največja soba
• kambra: kamra, manjša soba
• jezba: izba, podstrešje
• cimor: podstrešna soba
• podstražek: stranski podstrešni prostor s poševnim stropom
• štejnge: stopnice
• raufnek: dimnik

• sešiuo: sušilo – prostor za sušenje mesa, dimnica, v Loški dolini diera
• skodon: skedenj
• štala, štaua; štalca: hlev; hlevček
• kurnek: kurnik
• svenak: svinjak
• trahtar: jašek za seno
•  uafci: ovce
• preščki: prašički
• štirna: vodnjak
• postaljuon: postiljon, poštni voz
• “Tjeta, kaj pa čakašte?: “Teta, kaj pa čakate?”
• “Pa postaljuona! Vejš, bu postaljuon póršu!“: “Pa postiljona! Veš, bo postiljon prišel!”
• skoke: hlačne nogavice, žabe

Viri:

• Marija Ožbolt, ustno, 2004
• Slavko Ožbolt, ustno
• Tone Vesel ml, ustno

Kraj: Babno Polje, Bukovica
Datum: 1965
Avtor: Tone Vesel st.
Zbirka: Tone Vesel ml.
Skenirano: 2. 11. 2014
Oblika: fotografija