Skip to content

1955 Stari trg – Kuhinjska mobilija

26. 09. 2014
120721734

Kišta, miza, dva stola, dva štokrla

Ne vemo, zakaj je Franc Truden slikal kuhinjsko pohištvo. Takrat je v Starem trgu že bila proizvodnja teh elementov. Sprva smo mislili, da je zagotovo slikano v mizarski delavnici, iz katerega je kasneje nastal Gaber. Potem pa smo se spomnili, da se je Franc Truden v tistem času poročil in lahko, da je fotografiral pohištvo, ki ga je ob dogodku nabavil.

Vsekakor je bil negativ v istem kupu, kot so fotografije gredence, poleg pa je tudi nekaj fotografij iz proizvodnje.

Na tej fotografiji so elementi takratnega kuhinjskega pohištva na lesenem podestu pred leseno steno. V ospredju je sneg, ki je na levi strani, verjetno zaradi fotografiranja, prekrit. Sneg so pokrili s preprogo, ali še verjetneje, z lesonitno ploščo.

Kuhinjska mobilja

Poleg gredence kuhinjsko mobiljo prve polovice 20. stol. tja do 60-tih let, ko so prišle v modo viseče omarice, v naših krajih sestavljajo še miza, ki ni več mientrga (ali miertnga), (če je bila majhna, je bila mientršca), ampak le miza s predalom in plohom iz javorja, hrasta ali kar smreke, s katerega je treba vsak teden dobro oribati sledi čofancev, kak kuhinjski stou z naslonom, kišta ze drvá (premoga v Loški dolini ni kupoval nihče, čemu tudi ob taki obilici lesa in lesnih odpadkov – odpilkov in mužlarjev, ki so jih tudi delavci brez lastnega gozda kupili v lesnih podjetjih za drobiž) in obvezno eden ali dva štokrla.

Tu je bil vsaj občasno še tə mal stoučək, ki mu je le malokdo rekel pručka in mogoče tja po šestdesetem letu še stolažca ze radio, nameščena ravno dovolj visoko, da so radio odrasli še dosegli, otroci pa nikakor ne. Če ni bil radio na ali v gredenci. Bil je pregrnjen s prtičkom, da se dragocena naprava ni preveč prašila, včasih je na njem stražil tudi kipec iz mavca, po možnosti pes ali konj. Če se je le dalo, je bila vsa kuhinjska mobilja enake barve – bela, krem, svetlo zelena ali svetlo modra, a smo veselo tolerirali tudi vsa odstopanja, da je zadeva le dobro služila namenu.

Miza

Miza ob delavnikih ni bila pregrnjena – kdo bo pa pral še prte! Lažje je bilo z vlažno cunjo obrisati ploh in ob sobotah s terpentinovim milom Zlatorog in sirkovo krtačo zdrgniti ves les v prostoru do čistega, da je zadišalo po svežem. Zato so bile prve mize s ploščo iz ultrapasa in plastificirani prti prava revolucija v kuhinjski kulturi, vredna – vsaj ob nakupu – objave na perišču ali pri vodnjaku. Predal mize je bil odlagališče ne najpomembnejših papirjev, požvečenih koščkov svinčnika, zablodelih matic in šraufkov in še česa.

Na mizi in za mizo se je dogajalo vse: priprava hrane, žajfajne in mencanje žiehte, pisanje domačih nalog in seveda družinski obedi, tedaj še kar pomemben mejnik dneva in povezujoč ritual.

Mientrga je v tem času že nekakšno znamenje zaostalosti gospodinjstva in morda potisnjena v špajz ali kieuder, a starejše gospodinje še vedno s pridom mesijo kruh v njej ali vsaj spravljajo ropotijo v njen trebuh.

Kišta

O kišti ze drvá ni kaj posebnega reči – kišta kot kišta. Bila je ravno prav visoka in praviloma nameščena polega štedilnika – šporheta na drva, da je bilo na njej udobno in toplo. Tam so posedali starci, vasovalke in majhni otroci, katerim je služila tudi za igralno mizico. Smeti od drv, ki so se nabirale v njej, se je ob tednu sežgalo, spodnajta pa je bila tako ali tako drugje – včasih v istju hladne krušne peči, ki se je kurila iz kuhinje, drugič v luorə od šporheta. Ta je, ne glede na to ali je bil še zidan in oblečen s kahlacamə ali pa že prosto stoječ Tobi iz emajlirane pločevine, imel pečico – luor, ruor ali ruol, kotličək ze krop in rob, ki ga je bilo treba vsaj ob sobotah do sijaja zdrgniti z brusnim papirjem, kuhalno ploščo pa premazati z grafitno pasto. Rjav in počofan šporhet je bil slabo spričevalo za gospodinjo, pa če je na njegovi štangi visel še tako umetelno zvit šierežen, žierežen, širhakl ali širajzen – kljuka za čiščenje gorišča in razgrebanje žerjavice.

Štokrle

Besede štokrle slovar slovenskega knjižnega jezika ne pozna, pa saj že končnica –rle nakazuje, da gre za popačeno tujo besedo, ki označuje nekaj čednega in majhnega – kot pusrle, (poljubček) ali štramprle (kozarček), izhajajo pa vse najbrž iz nemščine. Mislila sem, da Babnopoljci štokrle imenujejo bolj po francosko katrija, po številu štiri, ker so se desetletja množično izobraževali med garanjem v francoskih gozdovih. Pa ne drži: tudi Babnopoljci rečejo štokrlu štokrle, katrija pa je navaden žiesəln. Naj končno razkrijem: štokrle je štirinožni stolec brez naslona, ki se je veliko uporabljal zlasti v kuhinjah. Če je bila družina ali kuhinja majhna, so tam uporabljali pogosto le štokrle, ker so bili bolj praktični od stolov z nasloni. Drugače pa so jedli v hiši in sedeli na klopeh in žiesəlnih.

Pri nas smo imeli dva, naredil ju je oče in bila sta ogromna, »za velike riti«, je rekel oče, čeprav smo takrat še vsi imeli bolj suhe in majhne. Bila sta bele barve, noge so bile med seboj povezane s prečkami, na katerih se je dalo krasno afati in/ali čistiti blato s čevljev in je bilo zato treba štokrle vsak teden dobro oribati ne samo po gornjem plohu, ki je bil iz smrekovine, enak kot pri mizi, ampak tudi po nogah. Vem, da sem včasih sede na pručki (stoučkə) na štokrlu pisala nalogo, tako velik je bil – in naloga tako majhna. Za silo je bil tudi hiška ali – narobe obrnjen – voz, tudi ladja ali čoln. Šoferskih ambicij kot fantje pa takrat še nisem imela. Oba štokrla v kombinaciji s pručko ali žiesəlnam so bili celo za silo vlak, če so bili kakšni mulci od žlahte na obisku, drugače pa taka igra ni bila dovoljena.

Kuhinje brez štokrla skoraj ni moglo biti … Na njem je med jutranjim in večernim umivanjem stal emajliran lavuor, praviloma obtolčen ali tudi že zanajtan ali celo zaflikan. Kam je lavor izginil čez dan, se ne spomnim, štokrle je bil zanesljivo lepo praktično in ponižno potisnjen pod mizo, če ga ni ravno kdo potreboval za menjavo žarnice ali kakšno drugo opravilo na omarah, oknih ali pod stropom. Če je bilo štokrlov pri hiši več ali ko ni bil več dovolj lep za k mizi, ker je bil le preveč zdrgnjen, obtolčen in celo majav, se je na njem znašla tudi kakšna kangla ali škaf z vodo. Tudi sicer je bil štokrle neomejeno in vsestransko uporaben v hiši vse dokler ni razpadel in celo še potem. Res mi ni jasno, zakaj smo jih potem kar opustili, te štokrle

Še o nekdanjem pohištvu: gredenca, psiha.

Slovarček:

  • gredenca: kuhinjska omara
  • mientrga ali miertnga: miza z globokim lesenim prostorom pod mizno ploščo
  • čofanc: packa
  • kuhinjski stou: stol z naslonom v enaki barvi kot ostalo kuhinjsko pohištvo
  • kišta ze drvá: zaboj za kurjavo
  • odpilek: odžagan  odpadni kos lesa v lesni industriji (hrv.: pila = žaga); (obstaja tudi otroška igrica »pila-žaga«, pri kateri odrasli z otrokom »žaga«, ga ziblje in govori: »Pila-žaga, pila-žaga …«)
  • mužlar: krajnik, zunanji vzdolžni kos lesa, ki ostane pri žaganju hloda v deske
  • štokrle: stol brez naslona
  • tə mal stoučək: pručka
  • stolažca ze radio: polička za radio
  • mobilja: pohištvo
  • šraufək: vijaček
  • žajfajne: miljenje
  • žiehta: perilo
  • špajz: shramba
  • kieudər: klet
  • šporhet: štedilnik
  • spodnajta: podneta, netivo
  • kahəlca: keramična ploščica
  • luor, ruor, ruol: pečica pri štedilniku
  • kočija: ročni dvokolesni voziček
  • kotličək ze krop: v štedilnik vgrajena posoda, kjer se je grela voda za sportno rabo v kuhinji
  • počofan: popackan, pokapljan
  • štanga: drog
  • šierežen, žierežen, širhakl ali širajzen: kljuka za čiščenje gorišča in razgrebanje žerjavice
  • pusrle: poljubček
  • štramprle: kozarček
  • katrija: stol z naslonom
  • afati se: zvirati se, spakovati se
  • žiesəln: stol z naslonom
  • žlahta: sorodstvo
  • lavuor: umivalnik
  • zanajtan: zanetan, popravljen z neti
  • zaflikan: popravljen s krpo (tukaj pločevinasto)
  • hiša: osrednja in največja soba v nekdanji kmečki hiši, predhodnica današnjih dnevnih sob

Tako pa se besede iz slovarčka izgovorijo v Starem trgu:

Kraj: Stari trg
Datum: neznan
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 21. 7. 2014
Oblika: film 6×9

Datum zvočnega zapisa: 24. 9. 2014, pripoveduje: Milena Ožbolt

Advertisements

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: