1947 Kozarišče – Pred Markovo hišo
Tri generacije Markovih so slikane pred domačo hišo, za spomin, skoraj gotovo, za Vinkovo obhajilo.
Vinko je bil šofer tovornjaka v Kovinoplastiki Lož. Na poti iz službe ga je pot vodila mimo naše hiše. Prav zato, pa tudi malo zaradi žlahtnih vezi, se je velikokrat ustavil pri nas. Na dvorišču je parkiral kamion in vstopil. Zaradi narave dela, pa tudi zato, ker je bil duhovit pripovedovalec, je bil nadvse zanimiv obiskovalec, vedno poln nenavadnih in zanimivih zgodb, pripetljajev, ki smo jih vsi, odrasli in tudi mi mladi radi poslušali.
Njegova je bila tudi prva hladilna torba v Loški dolini, ki jo je radodarno posodil za zdravniške potrebe na legendarni hokejski tekmi.
Ko si je ustvaril družino in preden so obnovili rojstno hišo (tole na sliki), so nekaj let živeli v pristavi pri gradu Snežnik. Obiski pri njih so bili tudi nekaj posebnega zame. Ko mi je bilo 6 ali 7 let sem na nedeljski obisk do njihove družine odšla z očetom in s svojim novim kolesom. Prav ponosno sva se, skupaj z Vinkovo hčerko Mojco, ki je bila mojo sošolka, in je imela skoraj enako kolo, nastavila pred fotoaparat. Moram enkrat pobrskat za to fotografijo. Tudi njihovo stanovanje v pristavi se mi je takrat zdelo nekaj posebnega.
Čez cesto, pred Markovo hišo, teče potok Mali Obrh (, ki ga kozarci enostavno kličemo Brajg) in tja se je v preteklosti hodilo po vodo, napajat živino in prat svinjska čreva.Viri:
- Vinko Avsec
Kraj: Kozarišče
Datum: okrog leta 1947 (glede na starost otroka)
Avtor: neznan
Zbirka: Vinko Avsec
Skenirano: 12. 5. 2013
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Ja Vinko je moj letnik, Pozdrav Milena Truden
Z Vinkom sem tudi jaz “žlahta” preko njegove žene, zato sem vesela, da ga spoznavam še na tak način. Simpatično mi je, kako se je strumno postavil pred fotografa, pa tudi kako so naredili prizorišče slikanja čim lepše: odprli so okna in nanje postavili asparagus in ščitovko ( aspidistro), lončnici ki navadno rasteta v bolj malo osvetljenih kotih in bi se tukaj ob zapiranju oken pomečkali, če ju ne bi umaknili nazaj na običajno rastišče.
Všeč mi je krilo stare mame – le s kakšno “žnuorco” ( trakom, vrvico) ga je obšila “mojškra” ( šivilja), da je videti kot bi imela vzorec, čeprav je malo verjetno, da ga ima res? Je svilena? Ni pa videti ali je imela stara mama posebej “kiklo” in bluzo ali je bila to “scela” obleka. Vsekakor je ukrojena po precej običajnih “muštrih” ( krojih) za tisti čas, posebno “kroglc” (ovratnik).
Tudi obleka Vinkove mame je spretno sešita, namesto “cviklnov” ( všitkov) ima tudi ona na ramenih in pod prsmi “vaudke” ( gubice), v izrezu pa lep bel “kroglček” in bele “knofke” za zapenjanje. Ali pa je morda pod pobeko z okroglim izrezom nosila bluzico?
Vinko pa je kot pravi fant napravljen v pomanjšan moški “gvant” za ob nedeljah…
Ne zamerite, ker me tako zanimajo prav “cunje”…včasih so bile zelo dragocene in vsaka je imela svojo zgodbo, drugačno od drugih: kako je bila zaslužena, kdo in kje je kupil blago, kdo in kako sešil, kdo nosil, za kakšno priliko, komu je bila podarjena ali od koga “poverbana”… zdaj pa greš, kupiš, trikrat oblečeš in stran vržeš…
Milena, tudi jaz sem občudovala mamino obleko. Evo vi ste jo pa še nazorno opisali. Lepo.