1946 Rakek – Uradno potrdilo
Včasih je bilo treba le za državno službo, dan danes pa že skoraj za vsako – razen za parlament – predložiti ali potrdilo o nekaznovanosti ali potrdilo, da nisi v kazenskem postopku ali pa kar oboje.
Potrdilo o nekaznovanosti je izpis iz kazenske evidence, ki ga izdaja Ministrstvo za pravosodje in izkazuje, ali je bil človek že kaznovan ali ne. Potrdilo, da nisi v kazenskem postopku, ki ga izdaja pristojno krajevno sodišče pa pove, če zoper osebo teče kazenski postopek. Mogoče bo kdaj komu prav prišlo.
Ne morem se upreti, da ne bi v zvezi s tem povedala še enega vica. Tik pred razpadom Jugoslavije je na pumpo (danes je to bencinski servis) pripeljal možak in natočil poln tank bencina. Ko je bilo treba plačati, se je izkazalo, da nima denarnice. “Pa mi pustite kakšen dokument”, reče črpalkar, “in mi boste plačali, ko ga pridete iskat.”. Izkazalo se je, da možakar tudi dokumenta nima nobenega in ponudi črpalkarju edino, kar je imel – partijsko knjižico. “Ne, te pa nočem,” je rekel črpalkar, “jih imam že poln predal.”
Sem malo zašla. To kar vidite, je nekakšno potrdilo o nekaznovanosti in moralno politični neoporečnosti. Potreboval si ga za skoraj vse: za službo, za članstvo v Naprozi, za nabavo hrane, tudi za delo v brigadi, ki je bilo gratis pa še in še. Izdajal ga je pa krajevni ljudski odbor. Kdo drug ga sicer bi. Predstavniki KLO-ja so bili domači ljudje in so točno vedeli, kdo se je med vojno kam obračal. Poglejte film “Moj ata, socialistični kulak”. Tajnik je bil Bajc, predsednik pa Adolf Svet, Lukov po domače.
Po osvoboditvi (A je treba napisat, kdaj?) so skoraj na vsem ozemlju Jugoslavije že obstajali ljudski odbori, ki so se takrat še imenovali narodnoosvobodilni odbori in so torej obstajali prej, preden je bil sprejet splošni zakon o ljudskih odborih. Splošni se je imenoval zato, ker je narekoval enotne smernice za vso državo. Ljudski odbori so bili organi državne oblasti, po katerih je ljudstvo izvrševalo svojo oblast v upravno-teritorialnih enotah. Nemogoče si je predstavljati, da bi se vse ljudstvo zbralo na enem mestu, da bi sprejelo zakon ali obsodilo zločinca ali izdalo upravno odločbo (npr. gradbeno dovoljenje). Zato je ljudstvo zaupalo svojo oblast posebnim organom, da so jo izvrševali v njegovem imenu. Prenos te oblasti na organe imenujemo volitve. Ker so predstavljali ljudstvo, so se imenovali predstavniški organi. Ker je bila na ljudske odbore prenešena vsa oblast, so lahko ne le izdajali splošne predpise (uredbe, navodila, odloke), ampak so te predpise tudi sami izvrševali. Hm, tole se mi zdi malo sporno.
Kot organi državne oblasti so izvrševali le-to v upravno-teritorialnih enotah: kraji, mesta, okraji, okrožja in oblasti. Stvari, ki so jih opravljali krajevni odbori, so bile ali lokalnega ali splošnega pomena. V mestih so ustanovili mestne odbore, ki so bili v večjih mestih razdeljeni na četrti. Po okrajnih ljudskih odborih je ljudstvo izvrševalo svojo oblast v okraju. V upravno-teritorialni enoti okrožja so ustanovili okrožni ljudski odbor. Okrožje je obsegalo območje več okrajev. Če je neko območje predstavljalo zgodovinsko, gospodarsko in kulturno celoto, ki je bila po prostranosti večja kakor navadno okrožje, so jo imenovali oblast in ustanovili oblastni ljudski odbor. So pa znali zakomplicirati, lahko bi rekli kar državni ljudski odbor. Saj oblastni so bili vsi.
Predstavniki krajevnih in mestnih ljudskih odborov so bili izvoljeni za dobo dveh let, vseh ostalih odborov pa za dobo treh let. Izvrševali so pravice, ki so jih imeli na podlagi ustave in zakonov ter drugih splošnih predpisov (tudi izdaja Uradnega potrdila). Lahko so predlagali zakone in predloge za izdajo posameznih odločb. Imeli so značaj pravne osebe, upravljali so splošno ljudsko premoženje in smeli ustanavljati svoja gospodarska podjetja in ustanove, najemati posojila in opravljati druga pravna opravila. Imeli so svoj proračun, ki je bil sestavljen za eno proračunsko leto. To je pomembno. Med dohodke so spadali dohodki splošnega ljudskega premoženja, ki so ga upravljali ljudski odbori, dohodki ustanov in podjetij in z zakonom določene javne dajatve (davki). Pa so obljubljali, da po vojni ne bo davkov! Iz teh prihodkov so se poravnali izdatki, ki so bili osebni in stvarni. Osebni so bili tisti, ki so se potrošili za službene prejemke (vključno z reprezentanco) uslužbencev, stvarni pa tisti, ki so jih vložili v podjetja in ustanove. Pa vseeno pogrešam tiste čase!
Viri:
- Jože Juhart (1946). Ljudski pravnik (Ljubljana), letnik 1, številka 4. URN:NBN:SI:DOC-6WAETKP4 from http://dlib.si
Kraj: Rakek
Datum: 12. april 1946
Avtor: Krajevni ljudski odbor Rakek
Zbirka: Otilija Vidrih
Skenirano: 17. 7. 2014
Oblika: dokument
RSS - Posts
Hvala za to osvežitev – nikoli mi ni bilo popolnoma jasno kako je bila oblast takoj po vojni organizirana, vem samo, da se je kar naprej nekaj spreminjalo in živciralo državljane – ne dosti drugače kot zdaj. Rojena sem bila šele v času prvih delavskih svetov, a še v FLRJ…in spominjam se zelenkastih kovancev za dinar in 50 par, orača s plugom na bankovcih, zdi s emi da za deset dinarjev, pa potem aluminijastih kovancev za dva in pet dinarjev, kolikor je stala prva kokta, ko pa so menjali stari za novi dinar 100 za enega, sem bila že dijakinja… in kaj vse še je bilo potem!!