1959 Rakov Škocjan – Družabno življenje

Po kriterijih Zavoda za zaposlovanje je človek mlad, dokler je star 29 let in 364 dni, naslednji dan pa ne več. To je bilo treba povedati zaradi tistega, kar bom napisala v naslednjem stavku. Ko je bil moj sin mlad, je bilo še vedno lepo na vasi. So imeli fantje že motorje pa so se kam peljali. Mame smo doma sedele pri oknih in čakale, kaj bo prej: al mulc doma, al policija na vratih. Najbolj sem bila srečna, ko je prodal motor. Pol je šel pa k potapljačem! Pravzaprav sem hotela povedati, da še vedno niso imeli avtomobilov. So bili pa že prvi telefoni, ki niso tehtali 25 kil. Imenovali so se Mobi reglja pa še eni drugi tiči, katerih se sedaj ne spomnim. Internet je bil v plenicah. Deloval je preko telefonske linije in to se je na računu konec meseca kar precej poznalo. Pa še nihče ni mogel telefonirati ne ven ne not, ker je bila linija zasedena. In še za telefonski priključek smo plačali k črni, kot da bi bil zlat. To je bilo samo v Jugoslaviji in Slovenija je prevzela primer dobre prakse. Na srečo so sedaj mobiteli, ki so skoraj zastonj ali pa tudi so, ker ima vsak dijak boljšega, kot jaz. No, ko je bil moj sin mlad, so se tudi še družili. Nekoč so imeli potapljaški piknik v Rakovem Škocjanu. Eden od njih je vrgel košček kruha, ki mu je ostal, v grmovje. Itak ga je potem snedla kakšna žival. Ni naredil čisto prav, popolnoma narobe pa tudi ne. In mu je rekel drugi potapljač, ki je reševal svet:

“Kako se dela s hrano! V Afriki so pa lačni!”

“Ja, saj so žejni tudi,” mu je odvrnil kruhoborec, “pa ti zato nič manj ne piješ.”

V Škocjanu je bilo veliko piknikov. Tja smo hodili na nedeljske izlete, ker se je dalo peš čez gozd. Sedaj so poti zaraščene, ker že toliko časa nihče ni šel peš. Morda je v tem trenutku kaj drugače, saj je žled naredil svoje.

Zdaj smo pa pri sliki. Vesela družba se je fotografirala v Škocjanu pred Zwölfovo kočo. Bil je gozdar in je tam stanoval. Kočo so kasneje podrli. V Škocjanu je bila veselica in so se pridružili. Ko so bili pa oni mladi, pa ni bilo nič od prej naštetega: ne interneta, ne fejsbuka, ne televizije, ne avtomobilov in motorjev, nekateri še dobrih čevljev niso imeli. Pa so se imeli vseeno fajn. Odpravili so se peš tja in nazaj, vmes je bil pa žur. Tako so tudi spoznavali nove prijatelje, morda tudi bodoče zakonce. Videli so, kakšen je kdo, al je mona al je človek. Sedaj se spoznavajo na internetu in se lahko vsaka spaka za Rocka Hudsona proda. Da bodo še mladi razumeli bom rekla, da se za Brada Pitta proda. Pa zdravi so bili. Lahko so tudi kaj spili, saj ni bilo treba skrbeti, kdo bo vozil. Če se ga je pa le kakšen preveč nabral, so mu pa pomagali domov, ker so vedeli, kaj je tovarištvo.

Vrnite nam tiste čase!

Zadnji na desni, ki se tako lepo smeje, je Andrej Gregorič. Ostale bodo prepoznali bralci.

Stojijo: teta Mara, Jože Zalar, Slava Repolusk, Volbenk Demšar s svojo stalno spremljevalko – harmoniko.