Skip to content

1942 Rab – Prenašalci kotla

9. 02. 2015

2740Slika iz italijanskega albuma prikazuje delitev hrane v taborišču. Na njej vidimo skupino mož – nekaj jih je okoli dveh kotlov s hrano, po eden drži zajemalko, ostali menažke. Na levi, desni in spredaj stojijo vojaki, ki nadzorujejo delitev hrane, čisto desno je eden s hrbtom, na katerem je počez obešena puška, obrnjen proti gledalcu. Na desni je lesena samokolnica z vrečo, iz katere oborožen vojak nekaj daje, verjetno kruh. Še dva vojaka sta skrajno levo, nekaj bi jih bilo lahko tudi za skupino taboriščnikov, vsaj sodeč po obrisih glav v kapah. Zadaj je videti deloma zidano, deloma mrežasto ograjo in za njo osem večjih šotorov, na položnem pobočju pa nekaj stavb. Čisto na levi v ozadju je pred zidano stavbo ali na ograji stražarnica, pred njo vojak in nedaleč še eden. Na desni v ozadju je še ena stražarnica in pod njo lestev. Videti je tudi več električnih drogov z žicami, najbližji je v sredini pred ograjo. Sredi prizora v ozadju sta za ograjo dve postavi, najbrž vojaka, še dva pa desno pred ograjo.

Kotel s hrano so taboriščniki na Rabu prinašali sami, navadno v paru. Za izčrpane in sestradane ljudi je bilo to težko delo. Kotla za hrano sta pravzaprav na polovico prerezan bencinski sod. Se je hrana v tem tudi kuhala? Hrano iz kotla je v menažke delil določen interniranec ali dva, ki sta bila na ta način nekoliko privilegirana, saj sta zadnji porciji, kjer je bilo malo več gošče, dobila onadva, zato je bilo to mesto zelo zaželjeno, čeprav so se drugi interniranci prenašalcem kotlov najprej posmehovali. Franc Hace ml navaja, da je tudi njegov oče opravljal to delo, ko so pa ostali ugotovili, da prenašalci dobivajo dodatek pri obrokih, so še oni zahtevali, da so udeleženi pri prenašanju. To so dosegli, a v tem času so bili že tako fizično oslabljeni, da so pri prehodu čez jarek kotel prevrnili in razlili vsebino. Takrat so bili prizadeti vsi. Za prenašanje so bili potem zopet dodeljeni prvotno zadolženi.

* * *

Kot mnogi drugi je bil tudi Franc Hace st., Točkov iz Podcerkve, leta 1942 odpeljan na Rab. Tam je bil s Hlepovim iz Dan, Jakobom Kotnikom, Andretovim iz Podcerkve in drugimi, s katerimi je pred vojno delal v gozdu. Ko je bil Franc še živ, je med drugim povedal tudi naslednjo zgodbo o življenju v taborišču:

Z Andretovim Jakobom sta nekje našla staro kost, ko sta kot drugi interniranci pobirala vse še uporabne olupke in smeti v okolici kuhinje … Da bi vsaj malo potolažila lakoto, sta Franc in Jakob tisto kost v šotoru s kamnom strla v moko in si v odsluženi konzervi iz nje kuhala juho. Za kuhanje sta po taborišču pobirala vse mogoče trščice in jih sušila v žepih. Če so bile suhe, se skoraj ni kadilo od njih, ko so gorele. Franc je vpihoval ogenjček med zidake, Jakob pa je stražil. Ko pa je spregledal, da se bliža italijanski stražar, je ta opazil njuno početje, pristopil k njima in z največjim veseljem brcnil v konzervo, da se je vsebina razlila v prah, Franc Hace pa je dobil še udarce s puško po nogah …

Nekateri taboriščniki kadilci so na taboriščni “tržnici” (Karlovac) menjali hlebček kruha za cigarete in se kontenali, da tako lažje prenašajo lakoto, vendar so le še prej oslabeli in umrli. Franc Hace st. je kajenje takoj po prihodu na Rab opustil. Tam se je tudi pogosto spomnil na skuho, ki so jo za prašiče pripravljale v kotlih gospodinje doma. Če bi na Rabu imeli tako menažo, ne bi nihče umrl od lakote, je pripovedoval pozneje.

Franc Truden iz Podgore, ki je komaj enoleten izgubil očeta na Rabu, je pozneje kot deček večkrat poslušal pripovedi sovaščanov o razmerah v taborišču in strašni lakoti, ki so jo trpeli interniranci, med drugimi tudi tole:

Vsi, še posebno znanci, so prosili delilca hrane, naj zanje seže z zajemalko malo globlje, da bi dobili izdatnejši obrok. Lačni ljudje so moledovali, grozili, obljubljali različno plačilo – usluge, denar, njive, gozd – samo da bi dobili malo več hrane, od katere je bilo odvisno preživetje, a nič ni pomagalo. V prerivanju se je vsebina menažke včasih tudi polila, da so ostali še brez tiste skromne vode z nekaj makaroni.

2740-001Na tem izseku iz več kot 70 let stare slike je Franc Hace ml. v internirancu ob kotlu, ki v desni roki drži menažko prepoznal svojega očeta!!

Slovarček:

  • kontenali: izražali zadovoljstvo
  • Karlovac: izraz za skrivno taboriščno tržnico
  • skuha: kuhana prašičja krma

Viri:

  • Franc Hace, Lož, Pripovedi z Raba, rokopis, 2014
  • Franc Hace, Lož, ustno, 2014
  • Franc Truden, Podgora, ustno, 2014

Prispevek sta napisali Anita Manfreda in Milena Ožbolt.

Kraj: Rab
Datum: 1942 – 1943
Avtor: neznan
Zbirka: Muzej novejše zgodovine Slovenije
Skenirano: neznano MNZS
Oblika: skenirana datoteka

Advertisements
No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: