1942 Rab – Prenašalci kotla
Slika iz italijanskega albuma prikazuje delitev hrane v taborišču. Na njej vidimo skupino mož – nekaj jih je okoli dveh kotlov s hrano, po eden drži zajemalko, ostali menažke. Na levi, desni in spredaj stojijo vojaki, ki nadzorujejo delitev hrane, čisto desno je eden s hrbtom, na katerem je počez obešena puška, obrnjen proti gledalcu. Na desni je lesena samokolnica z vrečo, iz katere oborožen vojak nekaj daje, verjetno kruh. Še dva vojaka sta skrajno levo, nekaj bi jih bilo lahko tudi za skupino taboriščnikov, vsaj sodeč po obrisih glav v kapah. Zadaj je videti deloma zidano, deloma mrežasto ograjo in za njo osem večjih šotorov, na položnem pobočju pa nekaj stavb. Čisto na levi v ozadju je pred zidano stavbo ali na ograji stražarnica, pred njo vojak in nedaleč še eden. Na desni v ozadju je še ena stražarnica in pod njo lestev. Videti je tudi več električnih drogov z žicami, najbližji je v sredini pred ograjo. Sredi prizora v ozadju sta za ograjo dve postavi, najbrž vojaka, še dva pa desno pred ograjo.
Kot mnogi drugi je bil tudi Franc Hace st., Točkov iz Podcerkve, leta 1942 odpeljan na Rab. Tam je bil s Hlepovim iz Dan, Jakobom Kotnikom, Andretovim iz Podcerkve in drugimi, s katerimi je pred vojno delal v gozdu. Ko je bil Franc še živ, je med drugim povedal tudi naslednjo zgodbo o življenju v taborišču:
Z Andretovim Jakobom sta nekje našla staro kost, ko sta kot drugi interniranci pobirala vse še uporabne olupke in smeti v okolici kuhinje … Da bi vsaj malo potolažila lakoto, sta Franc in Jakob tisto kost v šotoru s kamnom strla v moko in si v odsluženi konzervi iz nje kuhala juho. Za kuhanje sta po taborišču pobirala vse mogoče trščice in jih sušila v žepih. Če so bile suhe, se skoraj ni kadilo od njih, ko so gorele. Franc je vpihoval ogenjček med zidake, Jakob pa je stražil. Ko pa je spregledal, da se bliža italijanski stražar, je ta opazil njuno početje, pristopil k njima in z največjim veseljem brcnil v konzervo, da se je vsebina razlila v prah, Franc Hace pa je dobil še udarce s puško po nogah …
Nekateri taboriščniki kadilci so na taboriščni “tržnici” (Karlovac) menjali hlebček kruha za cigarete in se kontenali, da tako lažje prenašajo lakoto, vendar so le še prej oslabeli in umrli. Franc Hace st. je kajenje takoj po prihodu na Rab opustil. Tam se je tudi pogosto spomnil na skuho, ki so jo za prašiče pripravljale v kotlih gospodinje doma. Če bi na Rabu imeli tako menažo, ne bi nihče umrl od lakote, je pripovedoval pozneje.
Franc Truden iz Podgore, ki je komaj enoleten izgubil očeta na Rabu, je pozneje kot deček večkrat poslušal pripovedi sovaščanov o razmerah v taborišču in strašni lakoti, ki so jo trpeli interniranci, med drugimi tudi tole:
Vsi, še posebno znanci, so prosili delilca hrane, naj zanje seže z zajemalko malo globlje, da bi dobili izdatnejši obrok. Lačni ljudje so moledovali, grozili, obljubljali različno plačilo – usluge, denar, njive, gozd – samo da bi dobili malo več hrane, od katere je bilo odvisno preživetje, a nič ni pomagalo. V prerivanju se je vsebina menažke včasih tudi polila, da so ostali še brez tiste skromne vode z nekaj makaroni.

Slovarček:
- kontenali: izražali zadovoljstvo
- Karlovac: izraz za skrivno taboriščno tržnico
- skuha: kuhana prašičja krma
Viri:
- Franc Hace, Lož, Pripovedi z Raba, rokopis, 2014
- Franc Hace, Lož, ustno, 2014
- Franc Truden, Podgora, ustno, 2014
Prispevek sta napisali Anita Manfreda in Milena Ožbolt.
Kraj: Rab
Datum: 1942 – 1943
Avtor: neznan
Zbirka: Muzej novejše zgodovine Slovenije
Skenirano: neznano MNZS
Oblika: skenirana datoteka
Trackbacks