1942 Rab – Prenašalci kotla

Kotel s hrano so taboriščniki na Rabu prinašali sami, navadno v paru. Za izčrpane in sestradane ljudi je bilo to težko delo. Kotla za hrano sta pravzaprav na polovico prerezan bencinski sod. Se je hrana v tem tudi kuhala? Hrano iz kotla je v menažke delil določen interniranec ali dva, ki sta bila na ta način nekoliko privilegirana, saj sta zadnji porciji, kjer je bilo malo več gošče, dobila onadva, zato je bilo to mesto zelo zaželjeno, čeprav so se drugi interniranci prenašalcem kotlov najprej posmehovali. Franc Hace ml navaja, da je tudi njegov oče opravljal to delo, ko so pa ostali ugotovili, da prenašalci dobivajo dodatek pri obrokih, so še oni zahtevali, da so udeleženi pri prenašanju. To so dosegli, a v tem času so bili že tako fizično oslabljeni, da so pri prehodu čez jarek kotel prevrnili in razlili vsebino. Takrat so bili prizadeti vsi. Za prenašanje so bili potem zopet dodeljeni prvotno zadolženi.

Kot mnogi drugi je bil tudi Franc Hace st., Točkov iz Podcerkve, leta 1942 odpeljan na Rab. Tam je bil s Hlepovim iz Dan, Jakobom Kotnikom, Andretovim iz Podcerkve in drugimi, s katerimi je pred vojno delal v gozdu. Ko je bil Franc še živ, je med drugim povedal tudi naslednjo zgodbo o življenju v taborišču:

Z Andretovim Jakobom sta nekje našla staro kost, ko sta kot drugi interniranci pobirala vse še uporabne olupke in smeti v okolici kuhinje … Da bi vsaj malo potolažila lakoto, sta Franc in Jakob tisto kost v šotoru s kamnom strla v moko in si v odsluženi konzervi iz nje kuhala juho. Za kuhanje sta po taborišču pobirala vse mogoče trščice in jih sušila v žepih. Če so bile suhe, se skoraj ni kadilo od njih, ko so gorele. Franc je vpihoval ogenjček med zidake, Jakob pa je stražil. Ko pa je spregledal, da se bliža italijanski stražar, je ta opazil njuno početje, pristopil k njima in z največjim veseljem brcnil v konzervo, da se je vsebina razlila v prah, Franc Hace pa je dobil še udarce s puško po nogah …

Nekateri taboriščniki kadilci so na taboriščni “tržnici” (Karlovac) menjali hlebček kruha za cigarete in se kontenali, da tako lažje prenašajo lakoto, vendar so le še prej oslabeli in umrli. Franc Hace st. je kajenje takoj po prihodu na Rab opustil. Tam se je tudi pogosto spomnil na skuho, ki so jo za prašiče pripravljale v kotlih gospodinje doma. Če bi na Rabu imeli tako menažo, ne bi nihče umrl od lakote, je pripovedoval pozneje.

Franc Truden iz Podgore, ki je komaj enoleten izgubil očeta na Rabu, je pozneje kot deček večkrat poslušal pripovedi sovaščanov o razmerah v taborišču in strašni lakoti, ki so jo trpeli interniranci, med drugimi tudi tole:

Vsi, še posebno znanci, so prosili delilca hrane, naj zanje seže z zajemalko malo globlje, da bi dobili izdatnejši obrok. Lačni ljudje so moledovali, grozili, obljubljali različno plačilo – usluge, denar, njive, gozd – samo da bi dobili malo več hrane, od katere je bilo odvisno preživetje, a nič ni pomagalo. V prerivanju se je vsebina menažke včasih tudi polila, da so ostali še brez tiste skromne vode z nekaj makaroni.

Na tem izseku iz več kot 70 let stare slike je Franc Hace ml. v internirancu ob kotlu, ki v desni roki drži menažko prepoznal svojega očeta!!