1910 Amerika – Jəvánov stari oče v Ameriki

 Zdi se, da dama komaj drži ogromni klobuk v ravnotežju, ali pa se morda bolj počuti, kot da nosi jerbas velikonočnih dobrot k žegnu ali kosilo koscem v lazu in se boji, da bi se raztreslo … Sedi vzravnano in togo, drži se resno in gleda naprej, kakor se pričakuje od odgovornega šoferja v gostem mestnem prometu. Na kulisi za njo dirka še en podoben avto s potniki. Ozadje je namišljeno, usnje na sedežih njenega avtomobila pa je gotovo pravo … So morda prav tile ljudje s fotografije prinesli v domačo vas prispodobo za gnečo in zmedo, ki jo Babnopoljci še vedno uporabljajo: ” Je táku ko f čikage!” (Je takšno kot v Chicagu!). So ti trije kdaj videli Chicago ali jih je pot s trebuhom za kruhom vodila drugam?

Kako brkata in možata sta potnika v luksuzni kočiji brez konj, ki jo vozi ženska! In kako se je naš Frénce uofrtnu naštimou: nobel gvant, nonšalantno zavezana kravata, klobuk malo nazaj in postrani, da se vidijo bleščeči lasje … (Nekoč so pripovedovali o podobno gizdalinskem možaku, ki je baje postal grbast samo zato, ker je dolga leta nosil klobuk pomaknjen daleč nazaj, da je tako razkazoval razkošno čufo, ki mu je gledala izpod njega. Če bi se zravnal, bi klobuk padel dol, če bi ga potisnil naprej, pa čufe ne bi bilo videti …) Klobuk je na enak način nosil tudi sin možaka na sliki, a šele potem, ko si ga je že lahko kupil za svoje … Na reverju suknjiča imata oba možakarja svetlo značko, šimi robčka v prsnem žepu pa ne. Mogoče še ni bil v modi …

Fotografija kot razglednica je morala nastati nekje v Ameriki najbrž še pred prvo svetovno vojno. Kraja nastanka in avtorja ne vemo. Na zadnji strani piše Post card – razglednica, označena sta prostorčka za znamko in besedilo. O času nastanka slike lahko ugibamo samo po tem, da je bil Frénce ob odhodu v Ameriko poročen, (o burkah ob njegovi poroki kdaj drugič), prvi otrok se mu je rodil leta 1903, drugi leta 1905, potem je imel še dva. Je odšel po zadnjem otroku ali že prej?

Sin z njegovim imenom, rojen leta 1905, se je včasih spominjal očetove vrnitve iz Amerike. Bil je že odraščajoč fante, ki je z domačimi kosil gor v Požariščih nad Babnim Poljem, ko jo je oče meni nič tebi nič primahal k njim na košenine, ne da bi prej pisal ali kako drugače dal vedeti, da se vrača domov. Presenečenje je bilo popolno.

Ostal je tudi trpek spomin na drugo vojno, ko je mož s slike s svojim znanjem nemščine, ki ga je pridobil kot avstro-ogrski vojak, rešil prav tega sina, ki so ga – komaj še živega povratnika z Raba, ki je tehtal komaj kakih 40 kilogramov – zasačili Nemci, sedečega doma pri štedilniku, a oblečenega v angleški vojaški jopič – tetkino darilo – zaradi katerega bi se bil brez očetovega posredovanja skoraj gotovo ponovno znašel v taborišču in kdo ve ali bi se vrnil iz njega …

 Na karti je radoživi šaljivec iz Bukovice napisal:

“Avguštinovemu Jošku

Ker si tudi ti meni poslal karto, jo pošljem tudi jaz tebi, dragi Jožek in vas vse skupaj lepo pozdravim. Pa ni treba kazat te karte, zakaj na Babnem Polju so ljudje brezobrazni pa bi se smejali, samo pogledaj, pa boš videl. Mi se tukaj na takih vozih sprehajamo, tu moški na sprehod zvečer. Z bogom. Pa nikarte misliti, da smo tako … li (odtrgan košček slike) in suhi, slika je delana ponoči, pa zgleda slaba.«

Ko je pošiljal sliko sosedovemu Jošku, se je Frénce (tako na Babnem Polju rečejo Francetom) najbrž bal, da bo huda kri, če jo vidijo njegovi doma – in je tudi res bila. On pa se je hotel le malo pošaliti in pobahati, kako dobro da mu gre, čeprav je bila realnost vse drugače kruta … Seveda je Avguštinov Joško sliko takoj pokazal po vasi, samo Fréncetovim domačim ne. Ko pa je vseeno nekako prišla do njih, so ji najbrž v cukanju, kdo jo bo prvi pogledal, odtrgali vogal in z njim tudi košček sporočila. Tudi slike, ki jih je poslal domačim, je jezna žena takoj vrgla naravnost v peč. Morda je tej sliki prav ona odtrgala vogal in jo je le srečno naključje rešilo pred ognjem … ko pa se je dedec še z neko babo slikal – kakšna sramota!!… Doma pa vse lačno, golo in boso!… tako si je najbrž mislila.

Ko pa je bil Jəvánov Frénce star, je že zelo oslabel ležal v hiši in poklical sina ter ga poslal na Kozji Vrh po pol litra vina. Potem ga je nestrpno čakal: »Kje pa vendar hodi ta mulc s tem vinom?!« Ko je sin končno prišel, je stari oče Jəván popil an guaš – pa zdehnu. Bilo je okoli leta 1948 ali 1949.

Po sliki in zgodbah sodeč je bil morda res radoživ šaljivec, a kljub temu najbrž le eden od tistih, ki niso imeli na tujem veliko sreče … in se je zato morda tolažil z vinom, šalami in sanjarijami. Lažje je bilo tako, kot vdajati se bridkosti na tujem in objokovati domovino, ki nima niti kruha niti vina za svoje otroke. Skratka, Frénce v Ameriki ni obogatel, tudi domačim se je vse prej kot prikupil, a se je vsaj tu in tam skušal malo pozabavati. Naj počiva v miru, – on je na pravici nas pa še čaka, kot rečejo na Babnem Polju.