1932 Selšček – Pri kovaču
Kovaštvo je bilo svoje dni pomembna dejavnost. Nekateri večji kmetje so imeli celo svojo kovačijo. Manjši kmetje so hodili k njim. Kovačnice so imele orodja, ki so jih večinoma izdelovali sami: različni sekači, klešče, kladiva, prebijači in obvezno meh na nožni pogon za razpihovanje ognja. Za podkovanje volov so imeli tako imenovano prešo, ki jo vidimo na sliki. Vanjo so dali vola, da se ni mogel premikati in ovirati dela. Pred podkovanjem mu je bilo treba spodrezati parklje, ki so jim prilagodili tudi podkev. Ko je bila dobro nameščena na parkelj, so jo pribili s kovaškimi žeblji. Poleg podkovanja so v kovačijah tudi izdelovali in popravljali kmečka orodja in opravljali letni servis na vseh vrstah kmečkih prevoznih sredstvih.
Nekdaj se je živina pasla in s hojo po zemlji si je obrabila »odvečne« parklje, tako kot si mi porežemo nohte. Sedaj se zopet pase. Nekaj časa vmes se pa ni. Če je bilo treba krave molsti, je bilo bolj komot, če so bile kar v štali. Ena od naših je bila zunaj le takrat, ko smo jo pripeljali od prodajalca. Mama jo je hotela pasti, pa je šla samo do štalnega praga. Zaradi tega so ji zrastli tolikšni nohti, da je imela nazaj ukrivljene kot srbski čevelj. Poklicali smo Mrška, ki je kovač na Uncu (ne vem, če še dela) in ji je naredil tako manikiro, da smo bili vsi zadovoljni, najbolj pa krava. Pa je ni bilo treba dajati v primež. Samo ata je stal pri glavi in ji nekaj pripovedoval. Je čutila, da ji hočemo pomagati, pa je bila čisto pri miru.
Vola ali konja je bilo mogoče tudi poškodovati. Najprej pri spodrezavanju parklja ali kopita, kasneje pa pri pribijanju podkve, če so mu zabili žebelj v živo. Temu so rekli, da so žival zakovali.
Nič ne kaže, da bi bilo volu kaj hudega. To pomeni, da sta možakarja strokovno opravila svoje delo in živali ni bolelo.Slovarček:
- prebijači: stožčasti jekleni klini za delanje lukenj
Kraj: Mačkova kovačija, Selšček
Datum: 1932
Avtor: Peter Naglič
Zbirka: Etnografski muzej Slovenije, Matjaž Šporar
Skenirano: neznano, (Etnografski muzej Slovenije)
Oblika: skenirana datoteka
Stare slike 
Ti kovaški žeblji so pozneje kar dolgo let bili mora vozilom, ki so imele gumasta kolesa.
Večina “gumidefektov” (predrtih gum) so povzročili ti kovani žeblji, ki jih je žival izgubila med njenim delom po poteh, gozdovih in njivah. Pozneje ko so ceste počasi asfaltirali se je stanje malo izboljšalo.
Je pa ta moderna cesta delala problem podkovanim živalim, ker je podlaga gladka in jim je spodrsovalo pri vleki težkih bremen in je marsikatera padla po tleh in se včasih tudi poškodovala.
Všeč mi jeVšeč mi je
Na Blokah se je temu ogrodju za kovanje reklo kar “štant”. Imeli so ga seveda vsi kovači, tudi Kovačev Andrej v Vel. Blokah. Za kovanje parkljev na prvih nogah se vola ni vklenilo v štant, ampak je nogo, opirajoč se na vola in obrnjen nazaj, dvignil in skrčil pomočnik, običajno kar gospodar. Zadnje noge ni bilo moč dvigniti na ta način, pa tudi nevarnost brce je bila velika, zato je prav prišel tak štant z dvižnim vitlom. Otroci smo radi postopali okoli kovača in zelo smo bili ponosni, če smo smeli smeli podati kakšno orodje ali celo pritiskati z nogo na kovaški meh. Tudi za tolaženje vola s čohanjem po glavi smo bili dobri, da je le žival lažje potrpela muke v štantu. Marsikakšno nespodobno besedo smo pobrali od kovača in furmanov. Ko se nas je kovač hotel rešiti je dal za držat kakšno macolo in seveda pozabil povedati, kdaj jo lahko postavimo na tla, ali pa ukazal naj potipamo tisti lep rdeč košček železa, ki ga je ravno odsekal na nakovalu. Z mehurjem na roki smo jo hitro odkurili domov. Andrej je leta 1953 mojemu očetu izdelal in okoval nov lahek voz, ki smo ga vozili s kravo, ki pa ni bila podkovana. Le parklje ji je poščipal vsako spomlad.
Všeč mi jeVšeč mi je