1938 Sveta Trojica – Cerkev

Tako je izgledala Sv. Trojica pred vojno. Danes je med hišami asfaltirana pot. Če ne verjamete, lahko pogledate na Street View.

Fotograf je bil doma iz Zagreba, a je večkrat prišel na obisk ali počitnice v Begunje. Od tu se je mlada družba podajala na izlete. Seboj je pridno nosil fotoaparat in beležil. Seveda ne tako, kot to počnemo danes. Vseeno se je teh fotografij nabralo in ohranilo več kot za en album.

SVINJSKI KOTEL

Jeseni, ko je treba prašičem največ kuhati, nam je prepuščal svinski kotel. Kam naj ga damo popraviti, ko je pri Sv. Vidu vojna pobrala vse moške, med njimi tu sposobnega kovaškega mojstra Mahniča, ki je znal popravit vse od A-Ž. Najbližji za te stvari je bil sedaj Ponikvar pri Fari na Blokah. Oče je naložil kotel na voziček (kulca) in samo po sebi je bilo umevno, kdo ga bo peljal. Jaz, ki sem bila takrat stara enajst let in moj starejši brat Tone, star štirinajst let. Pot do Rjavcovga malna sva poznala, naprej pa ne. Oče nama je opisal, kje naj greva, kje naj bova previdna, kje je zelo strm klanec in ne nazadnje kako naj prideva do Fare. Rečeno storjeno, s Tonetom sva se podala na pot zgodaj zjutraj, ko se je začelo komaj daniti. Prvi klanec od korita pri Štembuhu pa do Sv. Vida ni bilo problema. Z nogami sva se dobro upirala in potegnila kulca s kotlom in hitro sva bila na Fortici. Najprej skozi Sv. Vid do Šivčga, naprej pa je cesta do Cajnarjev rahlo navzdol.

Zakaj bi hodila peš, če se lahko peljeva. Malo sva premaknila kotel in se naložila na kulca. Jaz sem sedla zadaj na »suro« Tone pa se je zdrenjal spredaj ob kotlu. To je šlo, kot ognjeni Elija, ko sva prišla v ovinek in je bila cesta bolj ravna, sem pa zadaj z eno nogo porivala in sva ga lepo prevozila. Ko sva prišla nad Bečaje, in sem bila že čisto stresena sem skočila z vozička in šla peš po bližnjici do Bečajev. Počakala sem ga na začetku vasi pred Antonščevo hišo, Tone pa se je pripeljal iz ovinka pri Šivcu. Sonce je pravkar sililo iz za Hribljanov skozi meglico proti Bečajem, v sami vasi in pa pri Šivcu je bilo še temno. In tam se je prikazal Tone na kulcah v svetlem puloverju za njim pa dimna cev od kotla, kot pri lokomotivi. Na cesti makadam, kulca z lesenimi kolesi, obitimi z železno »ščino« in prazen kotel. To je bil tak votel ropot, kot bi se sam satan pripeljal iz pekla. Kar odpre vrata Tonščeva Ivanka vsa prestrašena, kaj pa je, od kod tak ropot, jaz sem stekla naprej v vas, tam pa se odpro vrata Majerjeve hiše in še naprej Peruškove, med vrati pa ljudje v spalnih srajcah. Jaz sem se tako ustrašila, da sem tekla kolikor se je dalo prav do konca vasi in tam za grmom počakala brata. Hitro sem skočila na suro in sva se odpeljala do mostu na cesti, ki pelje proti Blokam. Ustavila sva se in si oddahnila. Celo vas Bečaje sva zbudila, sem povedala, Tone pa z vozička ni nič ne videl ne slišal.

Tod naprej je bila cesta po ravnini, Tone je vlekel za štango, jaz pa sem rinila zadaj do Seljaka. Tam pa se je začela Kalvarija. Pred nama je bil čedalje bolj strm klanec. Upirala sva se, kolikor so nama moči dale, jaz pri štangi Tone zadaj in obratno. Ko sva premagala prvi hud klanec pa se je pripeljala s kolesom z Lovranovega neka gospodična. Z vozičkom sva se umikala, da bo lahko šla mimo. Ona pa se je ustavila in začudila. » Ja, ljuba otroka, kako se pa vidva matrata, to je pa le pretežko za vaju.« Meni je dala njeno kolo,« na punčka, takole ga drži in pojdi ob njem, saj ne bo pretežko. »Jaz sem takrat imela kolo prvič v rokah. Gospodična se je prijela za voziček in ga rinila, Tone pa je vlekel spredaj. Spotikala sem se ob kolo in jih komaj dohajala.

Fotografova mlada družba je bila pred cerkvijo. Pa kaj so same punce?

Pri cerkvi Svete trojice smo si oddahnili. Še en hud klanec je pred nami, še en tak zalet pa smo bili na vrhu. Že ko smo zagledali Ulako, je prijazna ženska prijela za kolo in pogledala na uro.

Vesta otroka zdaj pa vaju bom pustila sama, se mi zelo mudi, zdaj bi že morala pričeti s poukom, sem namreč učiteljica v Novi vasi. Lepo sva se ji zahvalila ona pa je skočila na kolo in odbrzela. Zdelo se mi je, kot da vidim samega angela. Naprej je cesta ravna in hitro sva prišla k Fari. Mojster Ponikvar je pregledal kotel in obljubil, da bo v nekaj dneh popravljen.

No, pa ko sva že pri Fari, sva šla še obiskat Makovceva dva. Gospoda Andreja ni bilo doma, Ivanka pa naju je bila zelo vesela. Spekla je palačinke in skuhala čaj zraven je dodala med, da sva si sama mazala kolikor sva hotela. Tudi za domov nama je palačinke zavila v papir pa še v prtiček in sva po poti malicala in se sladkala.

Kako je ta kotel prišel domov se pa sploh ne spomnim, očitno me ni bilo zraven.

Prispevek je napisala: Ana Ivančič.

Kraj: Sv. Trojica
Datum: neznan, trideseta leta
Avtor: Ladislav Regvart
Zbirka: Maja Milavec
Skenirano: 4. 8. 2014
Oblika: fotografija