Skip to content

1962 Lož – Stedjenc

20. 11. 2015

19_196To je eden od loških vodnjakov, posnet poleti 1962. Imenovali so ga Zduolajne stedjenc Stedjenc1 ob njem je spodnji konec Loža napajal živino, nedaleč proč pa je bilo tudi pokrito perišče z bazenčkom izredno čiste vode in štirimi kamnitimi perilniki. Sliko je napravila Marija Makarovič, hranijo pa jo v Slovenskem etnografskem muzeju.

V Ložu so imeli – pravzaprav še imajo, a ne uporabljajo več – najmanj tri javne vodnjake: eden je takoj ob vstopu v mesto iz ljubljanske strani na desni – značilna majhna zidana stavba s trumpo ob strani in koritom, drugi poleg nekdanje sodnije in poznejšega Muzeja revolucije, zdaj stanovanjske hiše – litoželezen lepotec z lipami nad sabo za senco, ki je bil eno od središč družabnosti v nekdanjem Ložu, ta na sliki pa je na zahodnem robu Loža. Lož je bil torej od nekdaj dobro oskrbljen z vodo. Na sliki se spredaj vidi korito za napajanje živine, v ozadju pa lep plot iz mužlarjev, streha neke hiše in drog pred njo, zadaj pa gozd na Loškem hribu in del razvalin Pustega ali Loškega gradu. Plot stoji nad kamnitim suhozidom, tudi ohišje vodnjaka in korito sta izklesana iz kamna.

Niso bili vsi tako srečni, da bi imeli javni vodnjak pred nosom kot v Ložu … Prvi vaški vodovodi so v Loški dolini začeli delovati v sedemdesetih letih, v zadnjo vas pa je po mojem prišel konec osemdesetih – govorim na pamet. Večinoma smo se z vodo oskrbovali iz studencev ali če se je le dalo iz lastnih vodnjakov za kapnico in ko smo si omislili pralne stroje, so vsaj enkrat na leto reševali stiske z vodo gasilci, ki so nam jo dovažali s cisternami.Pri naši hiši smo naredili vodnjak leta 1962, v letu nastanka te fotografije. Imel je vsega nekaj kubičnih metrov prostornine in oče ga je seveda napravil sam. Ko je začel kopati, je bila na vrhu najprej tanka plast normalne zemlje, pod njo pa nekaj zbite ilovice, iz katere bi lahko delali lonce. Nato se je začela živa skala, rasteč kamen do peklaKaj pa zdaj? Kakšno miniranje ni prišlo v poštev, saj bi lahko poškodovalo hišo. Treba je bilo ročno odstraniti ves tisti kamen.

Oče si je iz odpadnega železa sam skoval dolge in kratke, ploščate in šilaste svedre, okrogle in ploščate kajle ter priloge in iz debele žice celo sploščeno žličko na dolgem ročaju za odstranjevanje kamnitega prahu iz lukenj. Potem me je poklical in zlezla sem k njemu v tisto jamo. “Tako!” je rekel. “Jaz bom tolkel, ti boš pa po vsakem udarcu obrnila sveder”. Pa sva delala. Ko se je v luknji nabralo prahu, ga je s tisto žlički podobno rečjo izvlekel ven in tolkel naprej. Všeč mi je bil tisti prah, bil je mehak, skoraj svilnat in dišal je nekoliko po nafti. Ko se je očetu luknja zdela dovolj globoka – vsaj pol metra je rekel, da mora biti, pa najbrž ni bila vedno – je vanjo zabil okroglo zagozdo in včasih je kamen počil na dolgo in široko, drugič pa samo za pest ali še manj. Zmetala sva ga ven in začela znova. Kamen je bilo treba skrbno očistiti in pregledati, kje so raze, po katerih se bo morda razklal, če bova na pravo mesto zabila ploščato kajlo. Sčasoma so svedri od nabijanja postali že razcefrani pri vrhu in zagozde prav tako. Kakšna stvar se je tudi zlomila, posebno priloge, ki so bile tanjše.

Peklensko vroče je bilo v tisti jami za hišo, ki se kar ni hotela dovolj povečati in izmišljala sem si vedno nove izgovore, da bi lahko šla ven … ampak ni bilo milosti. Dokler ne bo dovolj velika in čisto pravilne oblike, ne bova nehala … Potem sem upala, da bo morda začelo deževati, a je bilo kot zakleto – ne sapice, ne oblačka, ne senčice … Upanje, da bi naletela na izvir pa je bilo tam čista utopija …

Vse drugo v zvezi z nastankom našega vodnjaka pa je do zdaj že utonilo v pozabo …

19_196-001Tudi mi smo imeli podobno vedro, vodnjak pa ni bil takšno lepo kamnoseško delo kot ta, ampak betonski in v celoti pokrit. Nekaj časa smo vodo zajemali z vedrom, potem je oče od nekod prinesel pokvarjeno trumpo in jo toliko časa popravljal, da je nazadnje res pritekla voda iz pipe v hiši. Praznik, ki je kar trajal. Pokvarila ga je samo zima, ko je voda v cevi zmrznila in je ta počila, ali ko so se obrabila tesnila v črpalki in ni več vlekla, ali ko je zmanjkalo vode – ali že kaj … Praznik pač ne more biti vsak dan.

Slovarček:

  • trumpa: ročna črpalka
  • kajla: zagozda
  • mužlar: krajnik
  • rasteč kamen: strnjena kamnita masa za razliko od posamičnih povaljencev, ki se jih da izkopati brez razbijanja

Viri:

  • Marija Zgonc, Lož, november 2015


1 Sprememba 22. 2. 2017 – Milena Ožbolt

Kraj: Lož
Datum: 1.-15. 8. 1962
Avtor: Marija Makarovič
Zbirka: Slovenski etnografski muzej, Teren 19, F0000019/196
Skenirano: neznano (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skenirana datoteka

Advertisements
3 komentarji leave one →
  1. anitamanfreda permalink
    20. 11. 2015 20:20

    Tako vedro ima tudi ime “štrnak”.

  2. 20. 11. 2015 21:38

    Točno, hvala da si povedala! In tudi leseni šternaki so bili. Videti je bil je kot majhen škafec z železno palico skozi ušesa in pritrjen na drogu.

Trackbacks

  1. 1962 Lož – Štierna | Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: