1962 Viševek – Pripovedovalka in njeni hčeri

Kar milo se stori človeku, ko preko stare slika pokuka v čas, ko je bilo vse drugače … Pred domačo hišo na pločnik med okni so se postavile mati in njeni dve hčerki. Mati je spokojno sklenila roke na predpasniku, hčeri sta dali vsaka eno roko v bok. Tako je prizor na sliki odlično uravnotežen. Eno okno s platneno zaveso na zankah in najbrž debelejši žici je odprto, drugo s kratko zaveso pa ne. Mama je lično pokrita v pod brado navzkriž zavezano ruto s temnim štemom, oblečena v temnejši vzorčast gvant, čez pa ima privezan do pasa fiertah. Noge so v temnih bombažnih nogavicah in obute v tiste značilne črne copate z gumbkom ob strani. Pametno in umirjeno gleda fotografinjo.Mame na sliki nisem dobro poznala, njeni hčeri dvojčici pa še kar, čeprav sta bili veliko starejši od mene. Tukaj sta – kot vedno – v enakih oblekah s kratkimi rokavi, v pasu rezanih in spredaj zapetih. Podobni sta si v drži in izrazu na obrazih. Bili sta zelo navezani ena na drugo, skupaj sta delali in le redko je bilo videti eno samo vse do poznih let.

Ko smo se preselili v Markovec, sem že od začetka vsako nedeljo ob pol desetih videvala dve ženski v enakih plaščih, enakih rutah in vsako s svojim tuašlcam, ki sta dostojanstveno zravnani sedeli vsaka na svojem, kajpada enakem kolesu in ju počasi poganjali proti Staremu trgu. “Kdo pa je to?” sem bila radovedna. “Druolieve dvojke,” so rekli … Takrat je bilo reči za odrasli ženski, da sta dvojčici nekoliko smešno, zato so jima rekli “dvojke”.

Ko sem jima nekoč – kot me je trudoma naučila mati – voščila dober dan, mi je prišlo v duetu prijazno, široko nasmejano in zveneče naproti: “Dober dan, punčka, čigava pa si, ko si tako pridna?” Izmomljala sem odgovor in onidve sta rekli: ” Tako, ja, lepo da se starejše vnaprej pozdravi!” In že sta bili nekje daleč naprej, jaz pa sem neverjetno počaščena in presenečena gledala za njima. Zlepa se ni zgodilo, da bi mulca kdo tako prijazno ogovoril. Zato sem potem naslednjo nedeljo prav vahtala, kdaj se bosta pripeljali mimo hiše, da ju bom spet lahko pozdravila in mogoče še enkrat doživela tako prijazen odziv. In sem ga res. Drugih ljudi ni bilo tako lepo pozdravljati, njiju pa … Vsi moji poznejši stiki z njima so se sončili v spominu na tisti prvi vtis. Bili sta vedno enako prijazni.

Poznala sem tudi njunega brata Jakoba, ki je bil že starejši možak, ko sem prišla v službo. Med drugim je bil zadolžen za nasade okoli tovarne in nekega jesenskega dne mu je delovodja naročil, naj za zimo pripravi vrtnice, ki so še kar cvetele pred okni menze. Jakob je cvetove porezal in jih prinesel v našo pisarno, rekoč, da se mu jih škoda zdi zavreči, mogoče bi jih dali v vodo. Tako je tisti šopek ostal pri nas tako dolgo, da so na nekaterih stebelcih odgnali drobceni brsti … Ni mi dalo miru, posadila sem jih v zemljo in naslednjo pomlad je pred hišo pognala mlada vrtnica. Po več kot treh desetletjih je še vedno tam, samo izrodila se je, sirota: namesto elegantnih roza cvetov zadnja leta dela samo še skoraj bele, razkuštrane, rahlo starinske …

Samo čevlje imata dekleti različne, vse drugo je enako… Gotovo je raziskovalka kje zapisala tudi pripovedi njihove mame … radovedna sem, o čem so govorile, gotovo je bilo zanimivo.

Slovarček:

• štem: okrasna obroba
• gvant: obleka
• do pasa fiertah: predpasnik, zavezan v pasu
• tuašlc: torbica
• vahtati: paziti, varovati

Kraj: Viševek
Datum: 1.-15. 8. 1962
Avtor: Pavla Štrukelj
Zbirka: Slovenski etnografski muzej, Teren 19, F0000019/244
Skenirano: neznano (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skenirana datoteka