Skip to content

1962 Viševek – Lesa za sušenje

21. 01. 2016

19_242 “Laisa” (lesa) za lešnike, sadje, čebulo, Terezija Intihar, Viševek št. 28, so podatki, ki jih je raziskovalka Slovenskega etnografskega muzeja Pavla Štrukelj zabeležila leta 1962 ob sliki, ki jo je posnela tisto poletje v Loški dolini.

Ta lesa – po domače lajsa ali tudi liesa – je narejena iz debelejših palic, med katerimi so prepletene tanke šibe, in iz stranskih letev. Nekatere lese so bile narejene tudi iz tankih letev z režami. Ta je velika ravno prav za na peč ali na štedilnik, potem ko so nehali kuriti, ali za ven na sonce. Na lesah so se sušili škundri (škuorši, brečki, brjački, rižni, krhli ali še kako drugače), pa tudi slive, hruške, orehi, lešniki, prav tako poparjen in odcejen stročji fižol ter gobe. Če se je sušila čebula ali česen, je bilo treba potem leso temeljito oribati, da je snažna počakala na sadje. Ob kolinah so na pogrnjeno leso dali tudi hladit klobase.

Sušenje sadja in zelenjave je bilo v času, ko ni bilo skrinj in hladilnikov, pogost način shranjevanja hrane za zimo. Posušeno hrano so skuhali ali jedli suho.

Pri nas smo v glavnem sušili sadje – škundre oziroma škuorše – drugega nismo imeli. Tudi lese sem videla samo še v Podcerkvi, ko je mama sušila škundre v peči, potem ko je nehala kuriti, in pa pri stari mami na Poljanah. Pri tem načinu je bilo treba zelo paziti, da peč ne bi bila še prevroča, ker bi vse skupaj zgorelo. Pozneje smo pri nas sušili samo v protfanu v roru – za naše malo gospodarstvo je bilo dovolj. Se pa še dobro spomnim vaških sušilnic na vzhodnem robu Iga vasi in še ponekod, na Vrhu in Babni Polici – tam je sadje dobro rodilo. Imeli so jo tudi v Babnem Polju pri Pajštebarju. V teh pajštebah so vaščani v sezoni sušili velike količine sadja neprestano drug za drugim in si napravili izdatne zaloge za zimo. Pri teti Rezi so se včasih v kuhinji pojavile pečene hruške, sušeče se za zimsko zalogo, a so bile tako sladke, da bi jih s sestričnami najraje kar vse takoj pojedle.

Gospodinje so nasušile polne skrinje sadja, so pripovedovali. Veliko hiš je namreč imelo lepe sadovnjake, saj sta tako Stara Jugoslavija in pred njo Avstro-Ogrska pospeševali sadjarstvo, omogočali ugoden nakup sadik in v šolah poučevali o umnem sadjarjenju ter drugih gospodarskih rečeh. Mnogo šol je imelo svoj vrt in sadovnjak, kjer so se učenci med drugim učili sajenja, cepljenja, nege in oskrbe sadnih dreves. (Učili so jih učinkovite samooskrbe, a ne da?

*

Moj oče je velikokrat pripovedoval, kako jih je na Gornjem Jezeru o tem učil učitelj Lado Furlani, ki je tiste čase prišel čez mejo v Jugoslavijo iz primorskega Štandraža. Čez leta je učil tudi mene in zatem še mojega sina … Znanje iz tistih dni je oče s pridom uporabil na domačem vrtu, ko so v času velike krize Mramorjevi otroci željno pričakovali vsak sadež posebej: najprej drobne češnje črnice, za katere so tekmovali s kosi, potem mirabele v juliju, nato cibore ali grehke ali kakor so že rekli tistim malim češpljicam. (Šele pred nekaj leti se mi je posvetilo, zakaj so dedci tudi mladim dekletom radi rekli cibore …). Za njimi so prišle debelejše ringlote, kmalu tudi zgodnji beličniki, vmes še ribez in nato vse po vrsti: careviči, kosmači tja do zimskih sort – železnikarja in krivopeclja ter čisto nazadnje bobovca. Imeli so tudi slive, hruške in orehe. Hruške cepljenke so bile zelo v časteh – medenka, viljamovka in cukrenka; tepke, moštarice in drobnice malo manj. Nasušili so vreče škundrov, sliv, hrušk in orehov, nekaj so stisnili za mošt in jeseh, vse ostalo namočili za šnopc, ki so ga potem počasi kuhali pozimi in včasih kar sproti tako množično pokušali, da ni bilo kaj shraniti … Nekaj teh krepko čez osemdeset let starih dreves na Jezeru še vedno obilno rodi vsaj vsako drugo leto, kljub desetletni zapuščenosti in žledu, ki jih je močno razredčil in poškodoval.

*

Ko sem bila majhna, me je oče včasih posadil na rumeni otroški sedež iz lesa, ki ga je sam izdelal in pritrdil na svoje kolo. Sedež ni imel naslona, je pa bil vseeno udobnejši kot gola štanga. Na njem sem sedela, se kot klop oprijema bilaunce in držala noge skrbno na nastavke vilic prvega kolesa, da ne bi noga zašla med špice in bi oba padla.

Tako sva se pripeljala na Jezero, na očetov dom. Po začetnih pozdravih je bilo treba takoj na vrt. To je postalo prav nekak obred, potekalo je vedno enako, počasi in med tihim kramljanjem. Šli smo v gruči zlagoma z dvorišča čez vaško pot navzdol mimo hiše tete Neže in Županovih: oče, teta Štefka, stara mama, ki je bila že zelo bolna, sestrična Zdenka, jaz in rjavi pes Rufi … Skupaj smo potem obhodili ves vrt, se ustavljali pri posameznih drevesih in poslušala sem očeta in teto, ki sta gledala v krošnje in ugibala ali bo kaj pridelka. Teta je podrobno poročala, katero drevo je cvetelo in koliko časa, katero je cvetelo v dežju ali sploh ne in ob koncu sta zaključila: “Letos bo pa veliko!” Ali pa: ” Za silo ga bo! ” Včasih pa: “Letos ne bo pa prav nič!” in sta bila žalostna zaradi tega.

Stara mama je medtem nama s sestrično kazala rože v travi: trobentic ni bilo več, cvetele pa so marjetice in spominčice. Potem je nenadoma zapela s tresočim starčevskim glasom, ki pa je bil visok in je pravilno zvenel, besedilo pa je izgovarjala jasno in razumljivo: “Jaz pa grem na zeleno travco, trgat rožce za mojo mamco …” Melodija se je dvigala in spuščala, besede so se ponavljale in valovale skozi jasni pomladni dan … To je moj najbolj razločen in čist spomin na staro mamo, ki je bila potem vedno bolj bolna in je umrla skoraj natanko na najin skupni rojstni dan, ko me ni bilo več doma in nisem mogla niti na pogreb … Takrat pa je nagovarjala tudi naju z Zdenko, naj zapojeva, pripevati je začela še teta Štefka s svojim sopranom in tako smo mrmraje pesmico pod tistimi lepimi drevesi zrle v travo, kjer so cvetele prav take rožice, o kakršnih govori pesem …

Šele potem smo šli v hišo, po ozkih stopnicah gor v cimrc, kjer sta živeli stara mama in teta. Tam je teta v nenavadni zidani peči, ki se je rada kadila, na majhnem rinku skuhala zoc, nam ga nalila v porcelanaste lončke in osladkala s kockami iz pločevinaste škatle: vsakemu eno. Kocke je dobila od sestrične iz Amerike in uporabila jih je samo, kadar je prišel kdo na obisk… Kava je bila brez mleka, prosojna kakor lončki, v katerih se je hladila in dišala je neverjetno lepo, čeprav je bila samo kavni nadomestek iz domačega ječmena. Ko se je ohladila, je bila čudovita: sladka, grenkljata in osvežilna. Še vedno čutim tisti vonj, ki prihaja iz lončka z modrimi pikami – porcelanastega – ne plehnatega kot doma – takega, ki ni smel pasti iz rok, ker bi se razbil in so ga imeli še izpred vojne. Tudi žličke, ki se je svetila, kot bi bila srebrna, se živo spomnim: imela je tri ali štiri vzdolžne okrasne črte do polovice reclja, potem pa dve kratki prečni – lepa je bila, veliko lepša od moje aluminijaste doma in med mešanjem je v lončku prelepo cingljala, jaz pa sem skušala iz tekočine z njo pobrati zrnca sladkorja, še preden bi povsem izginil …

*

Ko je čez leta umrla tudi teta Štefka, je v njeni skrinji med drugo zapuščino ostala vrečka posušenih hrušk medenk. Tiho in pobožno so si jih razdelili dediči, vsem enako – točno tako kot bi želela rajnica …

Slovarček:

  • lajsa, liesa: lesa
  • škundri, škuorši, brečki, brjački, rižni, krhli: posušeni jabolčni krhlji
  • protfan: pekač
  • ror: pečica
  • pajšteba: sušilnica za sadje
  • jeseh: kis
  • šnopc: žganje
  • štanga: drog (tukaj: prečni drog pri kolesu)
  • bilaunca: krmilo pri kolesu
  • špice: napere
  • cimrc: zgornja soba, v nadstropju, včasih podstrešna
  • rink: obroč, (tukaj: odstranljivi del kuhalne plošče)
  • plehnat: pločevinast
  • recelj: ročaj

Kraj: Viševek
Datum: 1.-15. 8. 1962
Avtor: Pavla Štrukelj
Zbirka: Slovenski etnografski muzej, Teren 19, F0000019/242
Skenirano: neznano (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skenirana datoteka

Advertisements
4 komentarji leave one →
  1. Anajedrt permalink
    21. 01. 2016 08:29

    Lepo, v srce segajoče. Zdaj pa je “lokalna samooskrba” velik, moderen projekt, ki se financira z evropskimi sredstvi.

  2. 21. 01. 2016 09:34

    Ali ni zanimivo, kako sodobniki včasih zviška gledamo na stara znanja, po drugi strani pa ta prihajajo pri zadnjih vratcih nazaj, le da v novi embalaži in po možnosti s kakšno etiketo s tujega…

  3. 22. 01. 2016 09:43

    Tudi midva sušiva sadje na stari lesi, ki je tolikšna, da gre ravno v ror pod kotličkom v mamini kuhinji. Tam se najprej in najboljše posuši. Če pa želiva še malo dosušit, je Janez izdelal novodobno radiatorsko leso, ki jo postaviva na radiator. Izdelana je ravno tako, le da je široka samo 10 cm in dolga 1 m. Tam se škundri do konca posušijo. Seveda, če jih prej ne pojemo, ko so tako pri roki. 🤔.

  4. 22. 01. 2016 16:33

    Radiatorska lesa je pa res dobra ideja, vredna posnemanja!…

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: