1949 Velike Bloke – Mlekar Jože Prebil

Mlekarji so bili vedno dnevna vez med vasmi, prinašali so novice, marsikatero okroglo so slišali in jo še sami dokončno zaokrožili ter jo nazadnje prodali v Novi vasi kot suho zlato. Prebilov Jože je bil poleg furmanstva tudi znan godec. Mnoge ohceti je preigral in tudi moj oče Lojze ga je jeseni leta 1946 dobil za godca, ko se je ženil z Mihovo Ivano v Topolu. Za večje ohceti si je Jože dobil za pomoč bobnarja. Če ta ni imel pravega bobna je moral dajati takt z udarjanjem na ribežen ali kar na štokrle, da je bil le takt prav poskočen. Znan bobnar je bil Ušakarjev Janez iz Velikega vrha. Kakšnega večjega števila skladb Jože ni imel na repertoarju. Najraje je zaigral tisto ” Mi smo vojaki, korenjaki, kako nas gledajo ljudje …”. Na vsaki ohceti ali veselici jo je zaigral večkrat, pravijo, da jo je znal igrati tudi rikverc.

Ustavili so se pred Lenčkovo gostilno in trgovino v Velikih Blokah, ki je takrat še delovala, kot govori napis na hiši z imenom lastnika Ivana Korošca, ki pa je bil takrat že pokojni. Po letu 1950 je Lenčkova Olga z Ivanom Miklavčičem odprla gostilno v hiši čez cesto, kjer je še danes. Trgovino pa je podjetje Škocjan preselilo v hišo Lojzeta Škrabca – Malizja na vasi.

Jožeta je pot navadno vodila od doma na Hudem Vrhu v Metulje, Topol, Ravne, Runarsko, na Studenec in Veliki Vrh in nazadnje v Novo vas. Delovnik mlekarjev se je po oddaji mleka mnogokrat končal v bloških gostilnah in marsikateri zaslužen dinar je stekel po grlu.

Lani spomladi umrli ljudski pevec Anzeljc Franc – Petrač s Hudega Vrha je znal zapeti lepo furmansko pesem, ki jo je zapisala Ljoba Jenče: