1952 Velike Bloke – Moja prva fotografija

Neznani fotograf je tisti dan napravil dva posnetka. Skupaj je slikal deklici, sestrični Lidijo in Olgo, nato pa še vse štiri skupaj. Naš ata Lojze in Lidijin oče, stric Korle, sta takrat najbrž sedela v domači Lenčkovi gostilni in sta opravilo s slikanjem prepustila mami. O naši pokojni mami se velikokrat pogovarjamo.

V Velike Bloke se je poročila iz Topola jeseni 1946. O ženinu je mnogokrat povedala: “Imel je krojaško obrt in skoraj dokončano hišo v Velikih Blokah. Res je malo šepal pa tudi o starosti ga nisem spraševala. Dekleta na Blokah si o starosti snubcev takoj po vojni nismo belile glave. Preživel je vojno in to je bilo najvažnejše. Doma smo bili dvakrat požgani in so komaj čakali, da dekleta odidemo od doma. Za 18 letno starostno razliko med nama sem prvič slišala, ko naju je župnik Makovec oklical. ”

Hišo, ki jo je oče kupil pred vojno od Katarine Arich, sta za silo opremila in se vselila. Sledila je postavitev gospodarskega poslopja, v katerem je bila drvarnica, skedenj, hlev, svinjak in klet. Tako smo lahko redili kravo in prašiča. Voz in vprego smo si na začetku sposojali pri sosedih, največkrat pri stricu Jožetu ali stricu Korletu. Oče jim je za lon zašil kakšne hlače ali pa je šla mama pomagat pri delu na njivah ali pri košnji.

Leta 1957 se je mama, kot ena prvih gospodinj iz vasi, zaposlila. Pri Kmetijski zadrugi Bloke, kjer je bil stric Korle direktor, so postavili dva velika hleva za krave molznice. Za ročno molžo so zaposlili ženske, saj strojev za to delo takrat še ni bilo. Vsaka molzačica je morala dvakrat na dan pomolsti najmanj 30 (!) krav. Na delo v Novo vas je najprej hodila peš dvakrat na dan. Veliko olajšanje je bilo, ko je očetov brat, stric Domin iz Francije mami poslal novo žensko kolo. Spravljenega smo imeli na hodniku in ga čuvali kot največje premoženje. Bilo je rdeče, s strehami spredaj zadaj in nad verigo, imelo je tudi mrežico za špice. Pogon je bil na frailauf.

Zadruga Nova vas se je združila s Cerkniško zadrugo in mama je odšla delat na posestvo Marof kot kuharica. Na delo se je vozila z avtobusom. V mehanični delavnici na Marofu sem tudi jaz opravil prvo počitniško prakso po končanem prvem letniku srednje tehnične šole leta 1966. Zadruga je na Marofu z leti zmanjšala svojo dejavnost in mama je dobila delo v kuhinji Brestove tovarne v Martinjaku. Delala je dopoldne, popoldne in ponoči in tako kot mnogi takratni delavci t. im. dvoživke, še doma na polju. Kupila si je moped Tomos Avtomatic, da se je lahko vozila čez Strmec, ko ni bilo avtobusa. Zadnja leta pa je mama delala v kuhinji Brestove tovarne v Cerknici. To je bila takrat največja tovarna v naših krajih in mama je bila na svoje delo ponosna in se lepo razumela s sodelavkami in sodelavci.

Sestra Olga in jaz z mamo ob prvem slikanju. Videti je, kot da bi se edino mama veselila slikanja.

Mama je vse življenje ohranjala pevsko tradicijo, stare običaje, poznala nešteto zgodb, pripovedk, pravljic in ni ji bilo žal časa za prenašanje tega na svoje otroke, vnuke in druge. Tako je potolažila marsikakšen otroški jok. Njeno petje in pripovedi so zabeležili Ljoba Jenče, Marija Makarovič in Slavko Hren.

Sestrična Lidija je zaupala naši mami in se ob tem nevsakdanjem dogodku naslonila nanjo.