1943 Cerknica – Vgradnja vodne turbine

Jagenška žaga je bila v času nastanka slike last Franceta Meleta, po domače Jagenškega, ki je bil brat Tonija Meleta, lastnika delavnice o kateri smo v Starihslikah že veliko pisali. Danes žaga ne deluje več. Stala je v neposredni bližini današnje avtobusne postaje, za kozolcem (prav tako Jagenškim), kjer je pred leti obratovala trgovina z gradbenim materialom, “LOGETI”. Objekt žage danes še stoji, vendar je pa sama žaga in vse ostalo povezano z njo, tudi vodno turbino, načel zob časa. Zvone Mele, s katerim sem se pogovarjal o njej, je povedal, da je turbina še vedno na mestu, vendar pa je že pred časom zaradi vodnega kamna, ki se je skozi doga leta nabiral v njej, zaribala, svoje pa je naredila še rja in razne povodnji.

Rotor turbine, ki ga vidimo na sliki, in vsi drugi njeni deli, so bili v celoti izdelani v Meletovi delavnici. Zamisel za izdelavo žage se je Toniju Meletu porodila že leta 1934, ko je popravljal okvarjeno tovarniško izdelano Milavcovo žago v Dolenji vasi. Ker je bilo za pogon take žage potrebno veliko moči, je padla še ideja, da izdelajo močno vodno turbino, ki jo bo gnala.

Vse načrte je Toni Mele izdelal sam in jih imajo Meletovi še danes. Rotor in lopatice so ročno skovali, dolge in masivne osovine so izdelali z veliko stružnico, ki jo je Toni kupil v Škofji Loki prav v ta namen. Robustna rabljena stružnica – z letnico izdelave iz leta 1875, že takrat je bila stara – je bila tako velika, da so jo morali odrezati za en meter, da so jo sploh spravili v delavnico. Običajno se je v takšnih primerih dozidalo prostor, pri Meletovih pa so se zaradi želje, da turbino čimprej izdelajo, odločili za predelavo stružnice.

Kot je bilo že omenjeno, so bili vsi deli turbine in žage izdelani pri Meletovih. Posebnost je bila tudi jeklena konstrukcija žage in posebna izdelava ojnic z ležaji. Tudi izdelava ohišij ojničnih ležajev ima svojo zgodbo. Najprej je bila zamisel, da ta ohišja izdela poklicni kovač (imena ne vemo) iz Martinjaka, ki je imel v svoji kovačiji veliko mehansko kladivo. Temu kladivu so rekli kar “norc”. Delo z njim je bilo težko in nevarno, zato je kovač ocenil, da ohišij ležajev ne bo mogel izdelati, oziroma bi bila izdelava le teh prenevarna. Ker ni šlo drugače, so na koncu tudi te sami izdelali v Meletovi delavnici.

V ta namen so najprej naredili posebna klešče, s katerimi so na nakovalu držali in obračali neobdelano ležišče ležaja. Dva pa sta, vsak s svojo težko macolo kovala, to je bilo ropotanja. Klešče so se ohranila vse do danes in se še vedno nahajajo v delavnici Zvoneta Meleta, ki nam je pred kratkim tudi omogočil, da smo jih fotografirali.

Lopatice so bile na rotor privarjene s plamenskim varjenjem, saj elektrovarjenja takrat še niso imeli. Možakar na sliki ni prepoznan, predvidevamo, da bi lahko bil Tone Skuk iz Cerknice.

Vodno turbino so nameščali skozi streho, za kar so del strehe razkrili in naredili začasno leseno konstrukcijo za pomoč pri nameščanju. Na tem izseku se lepo vidi tudi verižni škripec, bolj znan pod nazivom “flašencug”, s katerim so v notranjost spuščali težak rotor turbine. Posebnost takega škripca je, da z njim lahko z malo človeške moči dvignemo težke predmete. Najbolj značilen pa je kovinski zvok, ki nastane pri vlečenju tanjše verige, ki poganja zobniški prenos, preko katerega poteka močna nosilna veriga. Tak škripec se še vedno veliko uporablja, princip delovanja je še danes isti kot na tem s slike.

Spredaj stoji Toni Mele, desno od njega pa Franc Mele – Jagenški. Otrok, ki sedi na rotorju turbine je France, sin Franceta Meleta – Jagenškega.