Skip to content

1907 Bezuljak – Slovenski fantje v Bosni 1878

16. 02. 2016

120914363vSliko Antonove družine iz Bezuljaka smo že opisali v Starih slikah. Oče Anton Hren ima na prsih pripeta odlikovanja, ki jih je dobil za zasluge v bojih v Bosni. Tokrat pa bi rada napisala nekaj o malem fantičku Jožkotu, ki se na sliki drži matere za rokav.

Oče so otrokom večkrat pripovedovali, kako je bilo dolgih 5 let služenja v avstro-ogrski vojski, kako so se borili za cesarja in domovino. Medalje za hrabrost pa so zaslužili v bojih za osvoboditev Bosne iz turškega jarma.

Ob 25-letnici osvoboditve Bosne, za katero je imel največ zaslug 17. pešpolk “Kranjskih Janezov”, je bila v Ljubljani velika proslava. Udeležili so se je nekateri preživeli borci in njihovi poveljniki ter sam nadvojvoda Josip Ferdinand.

Jernej plemeniti Andrejka, ki se je tudi sam udeležil bojev v Bosni, je napisal knjižico “Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini 1878”, ki jo je izdala Mohorjeva družba iz Celovca leta 1904. V njej je natančno popisal potek bojevanja, na koncu je dodal še poglavje o muslimanskih navadah. V knjižici je objavljena tudi pesem Slovenski fantje v Bosni, ki pa je označena kot ljudska pesem. V knjižici je natančno opisan tudi potek proslave v Ljubljani in kje živijo v bojih omenjeni poveljniki slovenskega rodu ali kje je njihov poslednji dom.

In zdaj k bistvu: Jože Hren, roj. 1901, takrat je bil še Jožko, je hodil v šolo v Begunjah. Takrat je služboval v Begunjah nadučitelj Matej Kabaj, ki ga poznamo kot avtorja knjige o Cerkniškem jezeru. Bil je prijazen učitelj, ki je vzpodbujal otroke k učenju. Pod vtisom očetovih pripovedi in medalj, ki so jih oče skrbno hranili, in učiteljevih vzpodbud, se je Jožko začel učiti in se tudi naučil celo dolgo pesem Slovenski fantje v Bosni. V šoli je bil pohvaljen in postavljen za vzgled. Z veseljem je že starejši Jože še kdaj ponovil pesem. Antonov Jože se je poročil s Kovačevo Rezko, rodili so se jima otroci.

120914363Tehnika je napredovala in sin Jože je leta 1970 prinesel iz Libije magnetofon. Seveda ga je prinesel tudi domov, v Bezuljak. Ko smo ugibali, koga bi posneli, so se javili ata in rekli:” Bom pa jaz povedal pesem, ki sem se je naučil v osnovni šoli.”

In nastal je magnetofonski zapis. Vnuk Marko je kasneje pesem presnel z magnetofona na audio kaseto, Bojan Štefančič pa s kasete na modernejši nosilec zvoka. Ta posnetek je zdaj pred vami. Da boste lažje sledili, objavljam tudi iz knjižice Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini prepisano pesem, ki so jo naš ata znali še pri 70-ih letih in kasneje. To dejstvo govori v prid latinskemu pregovoru: Repetitio est mater studiorum ali slovensko: Ponavljanje je mati modrosti (ali znanja). Mogoče bi se ga morali bolj držati v slovenskih šolah.

Vojska v Bosni.

(Narodna pesem.)
 

I.

Vsi cesarji in vsi kralji
so v Berlinu vkup se zbrali,
sodbo ostro so držali
in tako-le so spoznali:

»Tur’k velika je nesnaga,
mora se pomesti s praga;
več ne sme kristjanov dreti,
Bosna se mu mora vzeti.

Naš prijatelj Avstrijan
je za to dovolj močan;
on najlaže to stori.
ker korajžne ‘ma ljudi.«

Ko se sodba ta prebere.
cesar vojsko skupaj zbere
in potem Filipoviča
k sebi na svoj dom pokliče.

Cesar reče generalu:
»Ktere bomo v boj poslali,
al’ Madjare, ali Nemce,
al’ Hrvate, ali Pemce?«

Rekel je Filipovič:
»Naši fantje so vsi ptič’;
toda Kranjci so med vsemi
najbolj čvrsti in iskreni;

kamor ti se zaprašé,
vse pred sabo polomé.
S Turkom star račun imajo,
naj ga letos poravnajo.

Če junake te dobim,
Turka nič se ne bojim.«

Cesar vse mu potrdi,
pismo pisati veli
v Trst, na kranjski Kunov roj
naj pripravi se na boj.

Kunovci so pismo brali,
od veselja zavriskali:
»Ha, poskušal boš, Turčin,
kaj je kranjske zemlje sin.

Kvišku, fantje, mi smo mi.
Greje nas slovenska kri!
S Turkom star račun imamo.
prav je, da ga poravnamo.«

 

II.

Godba je lepo igrala,
vojska se je v boj peljala;
le v Ljubljani se še vstavi,
da domači kraj pozdravi.

So Slovenke se jokale,
ko so šopke povijale.
Mokro vsako je oko,
ko jemale so slovo.

Priger pa na konj’ sedi
in tako jim govori:
»Fantje, več se ne mudite,
v vrsto skupaj se vstopite!

Resen mora bit’ vojak.
ker vas čaka boj težak.«
Fantje v vrsto so stopili,
niso se nič več mudili:

»Z Bogom, ti domači kraj.
prišli bomo še nazaj,
če nas svinca in bodala
Mati božja bo varvala.«

Voz železni je zažvižgal;
črez Posavje vlak hiti.
zgine nam izpred očij
doli na hrvatsko stran,
kjer se zbira Tur’k močan.

III.

Kmalu v Zagreb so dospeli,
kjer so jih lepo sprejeli;
tam pozdravljajo Hrvate
kakor svoje rodne brate.

Dosti vojske tam je zbrane
od vseh krajev tja poslane;
so Madjari in Poljaki,
Nemci, Čehi in Slovaki;
so Tirolci, Bukovinci
in Hrvatje, Dalmatinci;

pešci, lovci, topničarji,
so ulanci in huzarji;
grdo Turek gledal bo,
kadar ti ga zgrabijo.

Ko Filipovič ji migne,
vojska vsa se kvišku dvigne;
stopa proti turškem’ Brodi
in Filipovič jo vodi.

Še le pri deroči Savi
cela truma se ustavi.
Most črez Savo naredili
in na turško stran stopili.

Ceste tri so napeljane
v kraje Bosnije prostrane:
prva se zavije v levo,
druga kaže v Sarajevo,
tretja pa na desno pelje,
v Banjaluko in Rogelje.

Vkup stopili generali
in so se posvetovali,
kak’ se naj Turčin prekane.
Brž Filipovič jo vgane:
vojsko loči na tri dele,
vsak’mu svoje da povelje.

V levo stran do reke Drine
je poslal madjarske sine.
V sredo je postavil Nemce
in pa štajerske Slovence.

In po cesti desne plati
šli so Kranjci in Hrvati.
Tak’ Tardina so prijeli,
od vseh krajev ga zajeli.

IV.

V levo stran so šli Madjari,
vodil jih je grof Sapari.
Malo sreče so imeli,
vmikati so se začeli.

Štajerci so šli po sredi,
zgrabi Tur’k jih grdogledi;
dobro so se mu branili
in nazaj ga zapodili;
niso mu počitka dali,
do Sarajeva ga gnali.

Kranjci in za njim’ Hrvati,
krenejo po desni plati.

Ko so prišli do Rogelja,
Turek že na naše strelja.
Kape vidijo rudeče.
polno jih po hribu teče;
kakor toča so se vsule
sem po naših turške krogle.

To junake kranjske zdraži,
da postanejo vsi vražji,
da se v Turke zakadé;
kmalu v beg jih zapodé.

Turki niso se vstavljali,
proti Jajcu so bežali.
Tak’ je srečno bil končan
prve bitke vroči dan.

V.

Ves srdit je turški paša.
Vojska slab’ se mu obnaša.
Sem in tja po sobi hod’
in preklinja kranjski rod.

Po vsi Bosni bobnat’ reče,
Turek na pomoč mu teče.
Moški vsak za puško zgrabi,
kar je Turka, vse privabi,
močno vojsko skupaj spravi,
v mesto Jajce jo postavi.

Tam za trdnim zidom čaka,
kdaj da Kranjec prikoraka.
Ko so naši tja dospeli,
nad Turčinom so strmeli.

Črez vse hribe in planjave
Turka je ko listja trave:
naših fantov je le malo,
pa srce jim ni upalo.

Bogu izroče si duše
in nabijejo si puše.
Ko se jutro zazori,
vojska v vrsti že stoji.

Kranjce vprašajo Hrvati:
»Al’ za vami hoč’mo stati.
Al’ pa vi za nam’ hoditi,
nas pa v boj naprej spustiti?«

Kranjci so odgovorili:
»Mi smo vedno spred hodili,

zdaj tud’ hoč’mo prvi biti
in se s Turkom poskusiti.

Treba ni za nas se bati,
Turku hoč’mo pokazati.
To pa mislimo, da malo
dela bo za vas ostalo.«

Glasno jim zapel je boben,
Kranjci šli so prvi v ogenj.
Turki streljat’ so začeli;
strašni topi so grmeli.

Krogle spred in zad padale,
mim’ ušes so jim brenčale.
Ene v zemljo se zarile,
druge našim smrt nosile.

Kranjci se pa ne splašé,
mirno v ognju tam stojé;
Turke s svincem trušajo,
hudo kri jim pušajo;

hruške mečejo jim suhe,
Turki padajo ko muhe.
Ker pretežke te jedi
vsak želodec ne strpi.

Zdaj se Turki vkup zberó,
strašno vpitje zaženó:
»Alah, Alah!« so zavpili,
v naše so se zakadili.

Naši noč’jo se vmaknit’
in začne se boj srdit.
Puška poka, boben poje.
Paša kolne Turke svoje.

Kranjci niso nič se bali,
Turke dobro so kresali.
Turkom že pogum upada,
trese se jim dolga brada.

Še Hrvatje so prihruli
in na Turke so se vsuli,
prišli Kranjcem na pomoč,
boj je trajal pozno v noč.

Vrli Kranjci in Hrvatje,
kakor pravi rodni bratje,
Turke so z močjo zvabili
in  nazaj jih zapodili.

Kakor snopje od rži,
mrtvih Turkov tam leži.
Tur’k se branit več ne more,
bežal je v visoke gore.

Turška moč je b’la zdrobljena,
Bosna pa za nas dobljena.
O veseli se, kristjan,
zate to je srečen dan!

Hvala večnemu Bogu,
ni več turškega strahu.

VI.

Bosna se je vsa podala,
samo Livna je še stala;
Livna ima trden zid
in za zidom Tur’k je skrit.

Turki so se v Livni zbrali,
našim so se posmeh’vali:
»Če ste Bosno vso vkrotili,
Livne niste še dobili.«

Ko Filipovič to čuje,
sam pri sebi premišljuje:
»Livna ima trden zid,
težko bo jo ukrotit’.

Druz’ga sveta zdaj ne vem,
ko da Kranjce tja pošljem.«
Kranjci v Travniku so bili,
v hribih Turke so lovili.

S pismom sel jih tam dobi,
Livno vzeti jim veli.
Priger skliče svoje gade,
k’ jim srce nikol’ ne vpade.

Urno so se skupaj zbrali
in pred Livno se podali;
celo mesto obstopili
in nikogar ven pustili.

Tri so dneve, tri noči
Turka tam oblegali.
Postelj trda je zemljica,
streha mokra je meglica.

Burja črez pečine brije,
straža v plašče se zavije.
Noč in dan ognjene strele
iz topov so v mest’ letele,

bombe pokale, šrapneli,
da so Turki obledeli;
mesto se od bomb unelo,
na vseh krajih je gorelo.

Turkom v mestu ni strpet’,
ven poskušajo prodret’;
se iz mesta ven spusté
in se v naše zapodé.

So na Kranjce naleteli,
ti so jih tako sprejeli,
da se brž obrnejo
in se v mesto vrnejo.

Paša kolne, jadikuje
in si črno brado ruje;
Livna se ne dá rešiti,
našim mora jo pustiti.

Jezno migne Turkom z glavo,
belo vzdignit’ dá zastavo.
Turki so se priklonili
in orožje odložili.

Godba je lepo igrala,
ko se Livna je podala.
Kunovci pa vsi veseli
v turško gnezdo so hiteli;

Turkom puške vse pobrali,
vjete v Avstrijo poslali.
Slava Kunovcem doni,
Livna se jim pokori.

Vzeta Bosna je prostrana,
vojska pa je dokončana.

VII.

Ko je cesar vse to zvedel,
se je silno razveselil;
hvalo Kunovcem poročil
in povedat jim naročil:
»Dokler Avstrija bo stala,
hvalo bode vam dajala;
Bosno ste nam pridobili,
tam kristjane ste rešili.
Pometena z naš’ga praga
divjih Turkov je nesnaga.
Kunov polk pa slavnoznan
Bo pred vsemi odlik’van.«
 
Še nekaj imen poveljnikov: Filipovič, sin častnika starobosenskega plemstva, je bil rojen v Gospiču na Hrvatskem dne 28. malega travna (aprila) leta 1818. in je vstopil, ko je bil komaj 16 let star, kot kadet v cesarsko armado. L. 1848. in 1849. se je bojeval na Dunaju pri Sofijskem mostu in potem na Ogrskem že kot stotnik in si priboril vojaški križec in viteški križ Leopoldovega reda. Deset let pozneje ga vidimo kot generalnega majorja in brigadnega poveljnika v bitki pri Solferinu, kjer je stal dvanajst ur neprenehoma v najhujšem ognju in si zaslužil red železne krone 3. vrste. Leta 1874 se je udeležil bojev proti Prusom, postal feldmaršallajtnant in bil pohvaljen za svoje delovanje v tej vojski. Dne 28. prosinca (januarja) l. 1874. je bil povišan za feldcajgmojstra. Po zasedbi Sarajeva mu je podelil presvetli cesar veliki križ Leopoldovega reda z vojno dekoracijo in dne 2. velikega travna (maja) l. 1879. pa — za izborno delovanje in poveljevanje v Bosni sploh — komandérski križ Marije Teresije reda. Po zasedbi Bosne in Hercegovine se je Filipovič vrnil dne 18. listopada (novembra) l. 1878. v Prago, kjer ga je še v službi hipoma pokosila smrtna kosa dne 6. velikega srpana (avgusta) leta 1889.

Poročnik Jernej Andrejka služi kot ritmojster v cesarski gardi na Dunaju; pisec knjige Slovenski fantje v Bosni

General Priger je umrl na Dunaju.

Slika je že bila objavljena https://stareslike.wordpress.com/2015/05/13/1907-bezuljak-druzinska-slika

Viri:

  • Jernej pl. Andrejka: Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini 1878, Družba sv. Mohorja Celovec 1904,
  • Marija Hren, Bezuljak

Kraj: Bezuljak
Datum: avgust 1907 (fotografija), 1878 (zasedba Bosne)
Avtor: neznan
Zbirka: Marija Hren
Skenirano: 14. 9. 2012
Oblika: fotografija nalepljena na karton

Advertisements
5 komentarjev leave one →
  1. Ivanka Gantar permalink
    16. 02. 2016 07:24

    Bravo, Jožko, za tako dolgo pesem se naučit iz glave.

  2. bredatursic permalink
    16. 02. 2016 08:57

    Saj ne morem verjet🤔. Ampak vmes je še malo pokomentiral, pa se vseeno ni zmedel. Kapo dol.

  3. Anonimnež permalink
    16. 02. 2016 09:17

    Kdo bi si danes upal tako dolgo pesem brez plonk cegelca recitirat ?

  4. Anonimnež permalink
    16. 02. 2016 09:51

    Ne samo, da se jo je naučil. Še zapomnil si jo je!!!

  5. Anajedrt permalink
    16. 02. 2016 11:24

    Nekaj neverjetnega, ta bo pa še za veliko,velikokrat prebrat. Hvala za nekaj takega.

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: