1960 Babno Polje – Tamaščetova strina

Čez mnogo let sem spoznal tudi sestro Tamaščetove strine: Neža je bila poročena s Krajnčim Janezom na Gornjem Jezeru in vaški otroci so ji po tedanji navadi rekli “teta Neža”, čeprav niso bili v sorodu; njena hiša je bila “hiša tete Neže”. Nikomur od otrok ni bilo mar, kako se piše, ne kako je bilo ime njenemu možu in čigav je bil. Zanimala jih je samo teta Neža, ker je bila nekako posebna in so bile njene njive obdelane tako skrbno, da na njih ni ostala grudica zemlje, večja od oreha. Svojih otrok Neža ni imela, zato so bili najbrž sosedovi bolj dobrodošli. Sčasoma sta si z možem omislila manjši traktor, ki ga je že tam okoli leta 1970 vozila ona, “teta Neža”. Precej v letih je že bila, a še vedno gonilna sila pri hiši. Takrat sem prvič videl žensko voziti traktor.

A nazaj k Tamaščetovi strini. Bila je rojena okoli leta 1902 in je imela dvoje otrok, Toneta in Pepco. Mož ji je še mlad umrl na delu v Franciji in ostala je sama z otroki in moževim bratom Janezom, Tamaščietaven strican, ki je bil samouk, a zelo iznajdljiv, prav odličen tesar. Lotil se je celo izdelave lesenih koles za vozove, sank in smučk. Mogoče je bilo to nekdaj njihova družinska obrt, na kar namiguje priimek Pintar, kar pomeni izdelovalec lesenih posod. Čeprav so ga vaščani pogosto prosili za kakšno uslugo te vrste, se je šušljalo, da Tomaščetov stric menda ne zna niti brati.

Nekoč pozimi je nekdo prišel k Tamaščetovim v vas in našel strica, kako sedi za pečjo in drži pred sabo narobe obrnjen časopis. Vasovalci – fantje, s katerimi je bil tudi Gmajnarjav Frence – vprašajo:

“Kaj pa dejuašte, stric?”

“Kaj na videš, de bjeren?”

“Kaku pa bjerešte?! Saj imašte naruobe abrnen časopis!”

“Vejš-vejš,” se je znašel stric, “kdur zna brat, zna praf in naruobe!”

K Tamaščetovim smo otroci radi zahajali – Ivanovi, Petraševi in drugi, starejši pa so si pomagali pri delu in kdaj pa kdaj hodili vasovat. Stric je tudi klal prašiče po vasi in med mesarjenjem nepretrgoma pripovedoval številne zgodbe, tudi čarovniške in strašljive. Otrokom je bilo to posebno všeč, koline pa so zato trajale najmanj dva dni. Tudi to nam je ugajalo, saj je bilo tako bol dougu lušnu, ker se je lahko tudi kaj dobrega pojedlo.

Pri nas smo vedno imeli uafci za volno in meso. Nekaj časa sem se rad zabaval z mladim bidran, ki je čez leto postal močna žival z velikimi ukrivljenimi rogovi. S starim likalnikom sem mahal proti njemu, da se je zapiralo pokrova premikalo in delalo “klek-klek, klek-klek”. Bidra je to jadeuo, pa se je zaganjal za mano, a sem vsakič še pravi čas zbežal v hišo na varno. Nekoč pa me je zasačil nezaščitenega na rebri nad hišo in me vrgel na tla, potolkel po glavi in mi skoraj potrl rebra, čeprav nisem imel likalnika. Komaj sem se rešil. Za roge mi ga je uspelo zes subratan privezati h grmu in kolikor se je dalo hitro pobegniti domov, še preden se je strgal. 

Tistega leta jeseni je Tamaščetov stric na svojem dvorišču nasproti naše hiše nekega dne globoko sklonjen nad nizek čok tesal ročaj za orodje ali nekaj takega. Stal je razkoračen in od zadaj je bider opazil samo to, da se med njegovimi nogami premika toporišče sekire. Takoj se je z glavo zagnal stricu v ta zadnjo, da je ta z nosom piknu f kep drf pred sabo. Še dolgo se je po vasi razlegalo njegovo jezno arjavejnje, ki so se mu pridružili tudi smeh in pripombe zijal iz soseščine.

Strinin sin Tamaščetov Tone je najprej delal v orodjarni Kovinoplastike, ki je bila v nekdanjem hotelu Jelen v Pudobu, potem se je okoli leta 1964 z družino odselil v Francijo. Sestra Pepca je odšla od doma že prej. Tudi Tamaščetov stric se je na presenečenje vaščanov že precej ostarel poročil na Vrh, kje sta potem zanj skrbeli žena in njena sestra. Strina pa je ostala sama. Ko je umrla tudi ona, je hiša povsem opustela in žalostno čaka, ali se je bo kdo usmilil in se naselil v njej. Zlasti naša mama je Tamaščetove zelo pogrešala.

 Slovarček: