1962 Markovec – Obnovljena Lohnetova hiša

V sprednjem, nižjem delu zemljišča je videti dvoje njiv: Lohnetova tik ob hiši, kjer rasteta krompir in natiški fižol in čisto spredaj Martinova njiva s peso. Vmes je travnat pas, ki ni bil nikoli posajen, saj po njem ob deževju vsaj enkrat na leto, raje pa še večkrat priteče hudournik Zadnja ura. Počez čez njivi in mimo hiše je videti stezo, po kateri je bilo vedno veliko prometa: zjutraj so po njej hiteli delavci s Trzen, starega Markovca in Vrhnike na Marof, za njimi šolarji v šolo, potem gospodinje s škafi in vedri k studencu izpirat perilo, prat solato ali po novo zalogo vode za gospodinjstvo. V drugem delu dneva se je slika ponovila, le v obratno smer. Steza je bila gladka in utrjena, le na klančkih kamnita, zato je bilo na njej nadvse prijetno tacati z bosimi nogami.

Lohnetov oče so hišo kupili po vojni od nekega samskega strica. Prej so Lohnetovi bivali na Knežji Njivi, o kateri so oče še pozno v starost radi pripovedovali. Kmečka vrhhlevna hiša je bila ob nakupu pokrita še s slamo, enako kot skedenj s kolnico ob njej. Ko so moji starši leta 1954 začeli graditi našo hišo tam blizu, sem lahko opazovala, kako tudi Lohnetovi obnavljajo svojo: zamenjali so kritino na strehi, mogoče tudi ostrešje in še prej podzidali – uzdigelne – hišo za nekaj vrst zidakov, kar se vidi tudi na sliki, napravili frčado in v kuhinji vzidali tridelno okno. Na južnem delu fasade se še dobro vidi rombast vzorec, ki je bil modre barve. Takega okrasja se spominjam tudi z nekaterih drugih starejših hiš v Loški dolini. Najstarejši del hiše je bil tisti na severu, kjer je bila najbrž prvotno stanovanjska hiša s črno kuhinjo oziroma pozneje svinjska kuhinja s svinjaki. Tega dela na sliki ni videti, vendar še stoji, skrit je za bezgovim grmovjem na levi strani slike.

Pred hišo je videti plot grede za zelenjavo, poleg hlevskih vrat pa gnojišče z ograjo iz mužlarjev. Del dvorišča je ograjen z rantami, ki so preprečevale živini, da bi med potjo k potoku zašla v škodo na sadni vrt.

V spodnjem delu ima Lohnetova hiša troje majcenih okenc – dve v hlevu in enega v kleti. V stanovanjski del hiše se je od tukaj prišlo po kamnitem belem klančku onstran hlevskih vrat in nekaj kamnitih stopnicah za vogalom, ki so se nadaljevale v kamnit ješterlah, pravzaprav po grobo obdelanih, stikoma položenih in od rabe zglajenih velikih škrlah, do vhodnih vrat na vzhodnih strani. Ješterlah je onstran vhoda vodil še do stopnic na leseni gank, po katerem se je prišlo do vhoda v kaščo ali shrambo.

Pred vhodom v hišo je rasla zgodnja hruška sutka ali kočevarca, ki je rodila svetlozelene slastne plodove, onkraj poti pa je imela domačija sadovnjak z nekaj drevesi. Na tej strani steze je ob plotu raslo tudi drevo zgodnje drobne slive, kakršnim smo rekli grehki ali točneje grajhke, nekateri tudi cibore ali štrbuoncle … ja, Lohnetovi so imeli pravzaprav res štrbuonclne.

Z vodo se je hiša kot večina v vasi oskrbovala v enem od bližnjih studencev ob strugi Obrha, kjer se je tudi pralo in napajalo živino. Poleti so Lohnetovi kmetovali, pozimi pa delali grablje, po katerih so bili znani daleč naokoli. Lohnetov oče so bili neusahljiv vir zgodb in spominov, zlasti na prvo svetovno vojno, zato jim nikoli ni manjkalo poslušalcev.