1955 Cerknica – Umivanje zob ob potoku
Veliko spominov na otroštvo ob potoku vzbudi pogled na to sliko, ki je nastala ob »našem« potoku, ko sva si z očetom umivala zobe in oče se je tam tudi obril. Stara sem bila kakšnih pet let. Gotovo je bilo na nedeljo, saj kolikor se spominjam, sem bi na ta dan vedno oblečena v bele hlačke in obuta v bele čeveljčke. Tudi zobe smo si na žalost umivali samo ob nedeljah. Ko pa sem kasneje kot šolarka hodila popravljat zobe, je bilo drugače. Še danes se dobro spominjam, kako me je pokojni dr. Kravanja okregal in poučil, da si moram zobe umivati vsak dan.
Moja rojstna hiša je bila čisto poleg potoka in tam smo otroci preživljali res lepe in zabavne dneve. Vsi otroci iz soseščine smo se v potoku naučili plavati. Učili smo se kar sami – odrinili smo se z enega na drugi breg. Očetje so nam priskrbeli stare, odslužene črne velike gumijaste šlaufe od tovornjakov. Seveda so bili vsi zaflikani. Sedli smo na sredino tega plovila in se poganjali z rokami po vodi.
Pri sosedovih Jagenških so takrat še imeli mlin in žago, imeli pa so tudi lep lesen čoln na vesla. Z njim smo se vozili od prve postaje pri Jagenških, mimo zapornic in priveslali skoraj do glavnega mostu v centru Cerknice.
Včasih so bile na Cerkniščici tudi tri velike zapornice ena poleg druge. Tam je bila voda precej globoka, tako da smo lahko skakali vanjo – eni na noge, drugi na glavo. Med počitnicami smo bili otroci tam kuhani in pečeni. Zanimivo pa je to, da naši starši sploh niso skrbeli, kaj delamo in ali se lahko komu kaj zgodi. Res smo bili veliko bolj samostojni kot današnji otroci.
V potoku smo lovili tudi rake, ampak le takrat, ko so dvignili zapornice. Takrat je voda po strugi tekla samo naravnost. Struga se je pri zapornicah odcepila k nam in naprej do žage, zato takrat, ko so dvignili zapornice, v tem kraku skoraj ni bilo vode. Ob bregu so izpod korenin prilezli potočni raki in tisti, ki smo bili bolj korajžni, smo jih lovili z rokami – a seveda samo največje. Moral si ga pravilno prijeti, da te ni uščipnil. Moja stara mama Angelca jih je potem v velikem loncu skuhala in reveži so postali čisto rdeči. Takrat smo imeli imenitno malico.
Pozimi, ko je potok zaledenel, smo se na ledu drsali in sankali.
Povedati moram tudi to, da smo v potoku skoraj vse leto spirali oziroma »centrifugirali« našo žehto. Takrat še sanjali nismo o pralnih strojih.
Ni pa bil »naš« potok vedno samo za veselje, koristi in zabavo. Kar nekajkrat smo imeli v hiši poplavo. Tisti večeri in noči so bili zelo težki, prav strašni. Moj oče in sosed sta hitela z nekim orodjem vrteti in dvigovati zapornice, vse samo z močjo rok. Zelo sta se mučila, kajti voda je z vso silo drla in pritiskala na zapornice. Včasih je voda odnesla tudi brv, ki je bila speljana čez potok.

Slovarček:
- šlauf: zračnica
- zaflikan: zakrpan
- žehta: perilo
Prispevek je napisala Nataša Ploskič, r. Logar.
Kraj: Cerknica
Datum: 1955
Avtor: ni znan
Zbirka: Nataša Ploskič
Skenirano: 12. 4. 2016
Oblika: fotografija
Trackbacks