1962 Podcerkev – Čebelji panj z naslikano jelenovo glavo

Ko me je v poznejših letih kdaj pa kdaj preganjala želja po pisanju, sem si nekoč prizadevala napisati tudi kaj otroškega. Eden od okornih poskusov iz tistega časa, ki mu je nedvomno botroval čebelnjak s slike, je tudi tole:

ROJ

Tistega sončnega dne so se otroci vračali iz šole po stezi za vrtnarjevim sadovnjakom. Zrak je dišal in v krošnjah je rahlo brnelo. Ko so po stezi drug za drugim prišli pod lipe, se je zvok sprevrgel skorajda v zamolklo hrumenje. Množica čebel je čudno nemirno vršala sem in tja nad njihovi glavami, da si niso upali dalje. Kar stali so tam in opazovali čebele. Ludvik je pokazal v krošnjo stare hruške:” Joj, glejte kaj je pa tam!” Med vejami je visela črna gmota, okoli nje pa je bil pravi oblak čebel, ki so bile videti jezne in vznemirjene. Iz čebelnjaka jih je prihajalo še več in otroci so strme gledali zdaj k čebelnjaku, zdaj na drevo.

Potem se je Marjanca ozrla gor po vrtu in zacvilila od strahu. Od hiše je prihajala čudna prikazen z velikim klobukom, od katerega je okoli in okoli visela črna tančica in skrivala obraz strašljive postave. Na rokah je nenavadno bitje imelo velike rokavice skoraj do komolca, pod pazduho pa je neslo nekakšen zaboj. Otroci so se stisnili skupaj, prikazen pa se je približala in spregovorila: “Nič se ne bojte, otroci, jaz sem, vrtnarjev ata … Čebele rojijo, veste. Družina v panju se je povečala in del čebel s staro matico se je odselil na drevo, mlada matica pa je ostala v panju. Kmalu se bo roj usedel, potem pa ga bom obral v tale novi panj”.

Čebelar je prinesel še lestev, splezal po njej in se lotil dela, otroci pa so še kar gledali.

“Malo stran se pa le umaknite, da vas kakšna razdražena čebele ne piči, ko niste zaščiteni!” 

Šele ko se je čebelar s polnim panjem odpravil k čebelnjaku, so se otroci zamišljeno razšli vsak na svoj dom. Mogoče si je kateri zaželel, da bi tudi sam imel čebele, gotovo pa so se kakšnemu tudi pocedile sline ob misli na med, ki ga nabirajo po cvetju in nosijo v panj …

Otroke in zgodbo sem si seveda izmislila, kajti roja pri Vrtnarjevih nisem nikoli videla in Vrtnarjev ata v moji prisotnosti tudi nikoli ni hodil okrog v čebelarski opravi. Kdo ve zakaj sem mislila, da bi lahko bila moja zgodbica kakemu otroku všeč … Ampak navsezadnje: čisto lahko bi se bila pa res zgodila …