1960 Stari trg – Pesnica Marička Žnidaršič in njena mama

Marička Žnidaršič in njena mama pred hišnim oknom polnim rož, ki jih je pesnica zelo rada gojila.

Pesnica Marička Žnidaršič se je rodila 16. novembra 1914 v Starem trgu pri Ložu. Oče je še pred njenim rojstvom padel kot avstrijski vojak v Karpatih, kar je za vedno zaznamovalo njeno življenje. Šest let se je šolala v Starem trgu in razvijala tudi svoje mnogotere darove: slikarski, pevski, recitatorski in pesniški. Čeprav je hlepela po izobrazbi in želela postati učiteljica, ji je zaradi skromnih razmer uspelo le šolanje na meščanski šoli na Rakeku.

Vseskozi je bila predana literarnemu in kulturnemu delu. Po vojni vihri, v kateri je dala svoj prispevek kot pesnica upora, trpljenja, zmagoslavja in upanja, je službovala v uredništvih Ljudske pravice in Delavske enotnosti, se za nekaj časa vrnila v Loško dolino, potem pa za stalno odšla v Ljubljano. Napisala je pesniške zbirke Pesmi izpod Snežnika, Človek in zemlja, Nalomljena veja, Ugasla luč in Ko je prihajal dan.

Nedavno je bil na Starih slikah objavljen posnetek AMD Loška dolina, na katerem smo našli tudi pesnico Maričko Žnidaršič. Prispevek je bil objavljen samo tri dni pred 30. obletnico njene smrti, a priznam, to se je posrečilo povsem slučajno. Šele v knjižnici sem postala pozorna na obletnico in zato je tokratni prispevek res posvečen pesničinemu spominu, saj je njeno literarno delo dragoceno za Loško dolino in vse Slovence.

Pred dvema letoma smo praznovali 100-letnico rojstva pesnice, po kateri se imenuje oddelek Knjižnice Jožeta Udoviča Cerknica v Starem trgu in takrat je vodja knjižnice v Starem trgu g. Anđelka Pogorilić temeljito raziskala in popisala pesničino življenje in delo. Med vsem drugim se je nabralo tudi nekaj lepih spominov nanjo, ki so jih prispevali sorodniki, sosedje, sovaščani iz Starega trga in drugi.

Takrat sem hotela tudi sama kaj prispevati, a so moji spomini na Maričko Žnidaršič prav malenkostni, tako rekoč jih ni, kot je razvidno iz prispevka, ki ga je prvi objavil Obrh, glasilo občine Loška dolina v marcu 2015.

KAKO NIKOLI NISEM ZARES OD BLIZU VIDELA MARIČKE ŽNIDARŠIČ

Pisalo se je leto 1962 in hodila sem v šesti razred. Naša mlada učiteljica je bila na porodniškem dopustu in angleščino nas je poučevala upokojena profesorica Potočnikova od nekod daleč, nemara iz Ljubljane. Bila je razgledana in izobražena gospa, poznala je vse pomembne tedanje umetnike, vključno s pesnico Maričko Žnidaršič, katere domača hiša je stala nedaleč od naše šole sredi Starega trga.

Otroci z našega konca smo vsak dan dvakrat hodili mimo hiše pesnice Maričke ob Brežičku. Včasih smo videli njeno mater, nje same pa pravzaprav nikoli: tudi če je bila doma, se je držala bolj v hiši – vsaj takrat, ko smo otročaji motovilili po prašni cesti ali brodili po perišču ob vodi. Rekli so nam, da Marička biva večinoma v Ljubljani.

No, bližal se je osmi marec in naša učiteljica za angleščino je prišla na misel, da bi šle učenke pesnici voščit. Izbrala nas je šest in nam naložila, naj se na pamet naučimo Pesmi o Cerkniškem jezeru iz zbirke Človek in zemlja. Vsak dan po pouku je vadila z nami. Poslušno smo recitirale in si prizadevale ustreči učiteljičinim zahtevam – zdelo se je, da nam gre kar dobro.

Ime Maričke Žnidaršič smo seveda vse dobro poznale, saj smo se njene pesmi učili v šoli in na proslavah redno poslušali recitacije njenih verzov. Učiteljice so nam s ponosom govorile o njej kot domačinki. Še posebno je zažigala pesem Pionirki v spominsko knjigo: » Bodi trdna, kot so trdne naše skale …« Skupaj z recitatorko smo tudi poslušalke v zanosu vzravnale glavo in potegnile ramena nazaj, stisnile ustnice in začutile svojo trdnost, ki je bila kakor trdnost naših skal iz pesmi … Izven šole pa se je Maričkinega imena v tistem času držal pridih drugačnosti, nekaj skrivnostnega, odmaknjenega in skoraj tujega. Spominjam se, ko mi jo je mati prvič pokazala od daleč, ko je s svojo materjo delala na bližnji njivi, kar se je sicer redko dogajalo, saj je bila pesnica tedaj že precej bolehna: »Lej, Marička!« je šepetaje namignila z očmi in ko sem jo začudeno pogledala, je dodala: »Pesnica.« Pesnica? Takšne so pesnice? Z motiko na njivi? Ali nimajo zlatih nalivnih peres in debelih zvezkov, da vanje zapisujejo verze, ki jim vrejo iz srca, okoli sebe pa skladovnice knjig, lepih slik s planinami v ozadju in razkošnih rož v vazah?! Nenavadno. Pa še nekaj je sporočal odtenek v materinem glasu … Je bilo spoštovanje, čudenje, strah, tujost? Celo rahel posmeh? Nekaj žgečkljivo nespodobnega?

Vseeno sem še dolgo pogledovala po tisti njivi v pričakovanju, da bom mogoče spet videla pesnico Maričko Žnidaršič (ali Ravšljevo Micko, kot so jo tisti bolj domači imenovali po očetu; nekateri so jo imeli tudi za Jeriševo Micko, ker je bil menda njen očim Jeriša …) Pa je ni bilo nikoli več, le njena mati je še kdaj pa kdaj prihajala okopavat peso … Mati, tista, iz pesmi Materin obraz, ki »vanj je gube čas zarisal«, mati, ki »vse, prav vse prenese« in »jaz ob njej vsa majhna sem« – verzi, ki jih je poznal vsak šolar in najbrž tudi vsaka mati v Loški dolini, saj so bili kot nalašč za osmomarčevske proslave in lik matere v njih natanko tak, kot so tedanje matere resnično bile.

No, pred tistim osmim marcem smo se torej dobro naučile recitirati pesmi o Cerkniškem jezeru in zadnji dan pred praznikom nam je učiteljica prinesla velike bele črke iz papirja ter nam jih pripela na prsi. Črke so sestavljale napis JEZERO.

»Jutri si boste takole pripele črke in se postavile pred pesnico. Pazite, da ne boste pomešale črk, zapomnite si, katera je vaša leva in desna soseda. Potem se priklonite in odrecitirajte pesmi. Potem boste pa že videle, kaj bo rekla pesnica … Jaz pa ne morem z vami, nujno moram oditi v Ljubljano, zato boste šle po pouku same k pesnici in naredile, kar smo se naučile! Lepo bi bilo tudi, ko bi zjutraj spotoma nabrale šopek svežih zvončkov in ji jih nesle«.

Naslednjega dne smo bile vse že od zjutraj kot na trnju. Zvončkov nikjer ni bilo mogoče videti, razen mogoče enega ali dveh in to ravno v pesničinem vrtu! Kar brez njih bomo morale iti …

Kaj pa, če se pri recitaciji zmotimo? Ali pozabimo, kaj je treba reči? Kdaj pa naj si pripnemo tiste črke? Ali moramo z njimi na prsih skozi Stari trg, ali naj si jih namestimo šele pred hišo? Kaj če nas ta čas, ko se bomo urejale, kdo sliši in pride gledat ven, kaj se dogaja pred vrati? Skozi katera vrata bomo vstopile? Ali je treba potrkati? Nobena še ni bila v tisti hiši. Kaj pa, če ji naše recitacije ne bodo všeč? Kaj pa, če je sploh ne bo doma? Ali res moramo iti?!

Ko je bilo pouka konec, smo se zbrale na šolskem dvorišču s papirnatimi črkami v rokah in se napotile proti kamnitemu mostu čez Brežiček. Mrzlično smo potihem ponavljale vsaka svoje verze in gledale v tla. Korak nam je vse bolj zastajal in sredi mostu smo obstale oziraje se v okna Maričkine hiše, ki je stala tam tiha in nepremična. Ni se kadilo iz dimnika, okna so bila trdno zaprta in zavese se niso premaknile niti za las, ni jih zamajal najrahlejši prepih vrat, ki bi se bila odprla ali zaprla. Celo jablana pred hišo je bila kot otrpla in tudi ptičev ni bilo slišati. Samo Brežiček je šumel pod našimi nogami in sonce nam je sijalo v hrbet.

»Saj je sploh ni doma«, je zinila ena.

»Jaz kar ne bi šla«, je rekla druga.

»Ampak lahko gremo pogledat, mogoče je njena mama doma!« je bila vestna tretja.

»Pa ne bomo mami recitirale, če je Potočnica rekla, da moramo Marički!«

»Saj itak ni nikjer nikogar, pojdimo!« je bila odločna največja med nami in kakor na povelje smo se obrnile in jo ucvrle proti šoli, pograbile vsaka svojo torbo in se zgubile domov, ne da bi še kaj govorile.

Ko sem šla čez nekaj minut spet čez most mimo Maričkine hiše proti domu, je bilo vse še enako negibno in nemo kot prej. Hodila sem počasi in s kotičkom očesa opazovala, ali se bo kje kaj zganilo. »Nikogar ni bilo doma!« sem si potem pritrjevala do doma in tako smo naslednjega dne rekle tudi učiteljici. »No, škoda!«, je rekla. »… Ste se pa vsaj pesmice naučile! …« Profesorica Potočnikova je namreč tudi pri angleščini trdno verjela v učenje na pamet in nam je obilno delila petice za na pamet povedane lekcije, ki so bile pogosto tudi prigoljufane s škiljenjem v knjigo ali prisluškovanjem šepetalcem …

In tako je tistikrat ostalo pri tem, da Maričke pač ni bilo doma. Jaz pa pesnice tudi po tistem nisem nikoli zares videla od blizu – tisto je bila edina priložnost, ki sem jo v življenju imela.

Viri:

• Anđelka Pogorilić: Marička Žnidaršič, 16. 11. 1914 – 31. 8. 1986, stoletnica rojstva notranjske pesnice skozi njeno ustvarjalno delo in pričevanja sorodnikov, znancev in prijateljev (vezno besedilo na spominskem večeru ob 100-letnici rojstva M. Ž.)

Kraj: Stari trg
Datum: okoli 1960
Avtor: neznan
Zbirka: Knjižnica Jožeta Udoviča, Cerknica
Skenirano: neznano
Oblika: skenirana datoteka