1943 Planina pri Rakeku – Nasmeh sredi vojne

Fotografijo je naredil verjetno poklicni fotograf 4. 7. 1943, ko je mama Lojzka Mazi šla na sprehod s 4 – letnim Danijem in dve in pol letnim Francijem. Oče Franc je bil kot financar tedaj v službi na nekdanji italijansko – jugoslovanski meji (ob sedanji avtobusni postaji), kajti Italija je leta 1941 na okupiranem slovenskem ozemlju sicer ustanovila Ljubljansko pokrajino, ki pa je še ni priključila svoji državi. Toda tega julijskega dne je bilo v zraku gotovo že čutiti, da se vojna sreča obrača. Stalingrad je bil že pozimi osvobojen, čez teden dni se bodo zavezniki izkrcali na Siciliji, čez tri tedne bo Duce odstopil. Morda tudi zato nasmeh na maminem obrazu.A konec vojne je bil še daleč in najhujše je šele prihajalo. Iz Tegljeve hiše za hrbtom resnobnega Miroslava Vilharja na spomeniku, kjer smo bivali v podstrešnem stanovanjcu, so po kapitulaciji Italije Nemci neke noči očeta odpeljali na prisilno delo v Zwickau v Nemčijo, mama pa je, ne vem kako, v Planini preživela z otrokoma vojno. Za 10 let smo se potem preselili v pritličje Gabrenjeve hiše v Gasilski ulici 7 na Rakeku. Nad nami v prvem nadstropju, kamor se je prišlo po mostu z železniške postaje, je bila nekaj let po vojni osnovna, potem pa glasbena šola. Oče je delal na davkariji v Postojni, mama pa doma stalno iskala možnosti dodatnega zaslužka. Rojena v Sorici nad Selško dolino je znala klekljati in je prodajala čipke, nabirala je zelišča za prodajo, redila kokoši, obdelovala najeti vrt za hišo, a ves čas z očetom sanjarila o svoji hiši, čeprav majhni in skromni. Samo, da se ne bi več selila, kajti v 20 letih sta to storila osemkrat. »Dvakrat se seliti je kot enkrat pogoreti«, je ponavljala. Pa sta sredi petdesetih let kupila polovico stare hiše na Partizanski cesti 26 na Rakeku in mama je potem dobrih deset let pripravljala malice učencem v tedaj obnovljeni osnovni šoli čez cesto.

Povsod jo je spremljalo hrepenenje po rojstni vasi na Gorenjskem, kjer se je v sosednji hiši rodil slikar Ivan Grohar, lepote te vasi pa so tudi Slovencem sedle v srce, odkar so tam posneli kultni film Cvetje v jeseni. Kot prava Gorenjka je bila varčna in resnobna, pravo nasprotje duhovitega, veselega in družabnega moža. Oče je modro ravnal, ko je celotno finančno poslovanje družine prepustil njej. Včasih jo je vzel s seboj v gostilno Lovec, a se v tistih družbah menda ni najbolje počutila. Spominjam se nekega kosila doma, ko je očetu iznenada nejevoljno rekla: » Ne vem, a si ti kelnar, al kaj?» Na vprašanje, kaj misli s tem, pa: »Včeraj si pri Lovcu vsakogar, ki je prišel v gostilno, vprašal, kaj boš pil«.

Umrla je leta 1972 pri 64 letih, moža je preživela za tri leta.

V ospredju je Dani Mazi, za njim pa njegov brat Franci.

Mazijeva mama, kljub vojni, res, nasmeh na obrazu in urejena kot tudi oba otroka.

Vhod v Kiautovo trgovino in neznano dete.

Nekaj podatkov je zapisal Franci, datum je bil že od prej.