Skip to content

1957 Benetke – Kdo je napravil Vidku dirkalne čevlje I.

22. 10. 2016
tags:

141215943 O izletu v Benetke je pripovedoval Ivan Intihar – Zimc:

“Izlet je organizirala Kmetijska zadruga Begunje”. Namenili smo se v Benetke, takrat izletov in potovanj čez mejo še ni bilo. Zato si je direktor KZ Begunje Milan Lah domislil, da gremo na ogled lipicancev v Lipico in k tržaškim Slovencem. Odpotovali smo 19. novembra 1957, ob 3.00 zjutraj in se odpeljali naravnost v Benetke. Najeli smo avtobus Kompas Ljubljana.

Prehod meje je bil možen le s potnim listom, ki smo jih imeli vsi. Na meji je šlo proti pričakovanjem brez zapletov.”

Večina nas pozna Benetke po Trgu sv. Marka in zvoniku, Mostu vzdihljajev, Doževi palači in morda še čem. Benetke pa niso le to, ampak so sestavljene iz številnih otokov. Najpomembnejša med njimi sta Burano in Murano.

Otok Burano je osnovala družila Burania, ki se je kasneje preselila drugam. Znan je po čipkarstvu. Izdelavo čipk z iglami so razvile ženske v 16. stoletju. Prodajali so jih po vsej Evropi do 18. stoletja, ko je zanimanje zanje upadlo. Leta 1872 so odprli čipkarsko šolo, proizvodnja je cvetela, danes pa zaradi zahtevnosti pomeni veliko vloženega časa in s tem visoke cene in je zanimiva le še za turiste. Otok je znan tudi po živo obarvanih fasadah, ki so posledica zlate dobe.

* * *

Oktobra 2004 smo šli s službo na izlet v Benetke. Enkrat za spremembo se je nabralo za en avtobus ljudi, no, pravzaprav, bab. S puncami iz Cerknice smo bile zmenjene, da me poberejo ob 6.10. Pa si v petek zvečer naštimam telefon, da me bo zjutraj klical in grem spat. Potem se pa kar naenkrat zbudim, ker se mi je zdelo, da že dolgo spim. Pogledam na uro in kaj vidim. 5.32. Potem pa nisem takoj vedela ali je pet dvaintrideset prej kot šest pa deset ali ne. Ma sem hitro ugotovila, da je in da moram fejst hitet. Zrihtana sem bila prej kot za v službo. Sem še pogledala zakaj ni telefon zvonil. Saj bi, ampak ob 6.30. Pri nas je pol šestih – šest trideset. Sam toliko da veste. V informacijo.

Ampak nisem nič zamudila, sem jih morala še čakat. Stala sem tam ob glavni cesti k ena Žužu. Kar se me je še naprej držalo. Na Lomu, kjer smo bili zmenjeni, ni bilo tudi še nobenega, samo tovornjakarji in smo morali ostale naše iz Ljubljane tudi čakat. Pokličem Suzano in jo vprašam, kje so. Je povedala, da malo pred Vrhniko. Sem ji rekla, naj pohitijo, saj je malo nerodno, ker kamionarji že sprašujejo. Pa smo šli še na kofe. Glih spijemo, pa že telefon. Najprej Suzana, potem pa še Danica, da nas zunaj že čakajo. In smo se odpeljali.

Vodiča so bile ene same lepe besede in sem si mislila, da boljšega pa res ne bi mogli dobiti. To mnenje sem kmalu spremenila. Po krajši vožnji smo se ustavili pri Goebelsu oziroma Gonarsu (nekaj na »G«) na še eno kofe. Že tretje tisti dan. Če bi rabila transfuzijo, bi morali po plazmo v kafetarijo. Saj kofe ni bilo drago, sam en evro (Jebeš ti euro, mi smo v Evropi.), ampak ga je tudi samo za en evro bilo. En požirek. Se ne splača šalce mazat. Po kofetu smo se odpeljali prot Benetkam. Malo je že dež padal. Potem pa ni več padal, ampak je bila taka megla, da smo se zgubili. Kasneje smo se pa našli in prispeli, srečno, na Punta Sabbioni.

Tam nas je čakala ladja in odpeljali smo se proti Buranu. Če izvzamem celodnevne vodičeve grožnje in zastraševanja, da nas bodo okradli, da nam bo ladja ušla, da bo morja zmanjkalo, je bilo lepo potovanje. Ne, ni še konec, čeprav hitim, da ne bi česa pozabila. Na Buranu je vodič vklopil turbo-diesel motor in smo šibali v delavnico čipk. Tam v eni štacuni je en gospod slike risal oziroma predloge za čipke, ampak ni bilo časa pogledat, ker smo morali šibat gledat eno mamo, ki je čipko šivala. To dela na takem povštru kot delajo idrijske žlikrofe, pardon, čipke. Ampak ona to dela s šivanko in cvirnom. Stara mama, nima nič očal in kar šiva. Ampak v šivanko vtakniti pa tudi ni videla. Ha! Kot jaz ne! Zatem nas je nagnal v prvo nadstropje prte gledat in naročil mlajši mami, da naj nam da skonto. Saj itak ni nobena nič kupila, ker je bilo s popustom vred še vedno predrago za slovensko rajo. Nakar smo imeli prosto za samostojne oglede in nakupe. Cajta toliko, da vse še lulat nismo mogle iti. Res, hvala prjatu, bivši.

Se nadaljuje …

141215943-001Begunjski ravnatelj Vinko Toni se je za fotografiranje postavil pred baziliko sv. Marka. V mestu živi več kot 130.000 golobov, kar je trideset-krat več kot je priporočeno število glede na evropske direktive. Takrat evropske direktive še ni bilo in je bilo zato golobov še nekajkrat več.

Viri:

Kraj: Benetke
Datum: november 1957
Avtor: nekdo z Vinkovim aparatom, predvidevam
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 15. 12. 2014
Oblika: 6×6 negativ

Advertisements
2 komentarja leave one →
  1. 22. 10. 2016 20:47

    Kakšna dobra fotka!

Trackbacks

  1. 1931 Oplenac – Izlet članov Rdečega križa | Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: