1955 Podcerkev – Fantje in dekleta nekega poletnega dne

Prvi z leve je Belmalenski Slave, Slavko Petrič mlajši iz Markovca oziroma Belega malna, ki daje ime tudi predelu Markovca okoli te domačije. Slave se je ob očetu naučil mlinarstva in poprijel delo v Belem malnu, ko oče ni mogel več. V njegovem času se je Beli malen tudi upokojil, ker ga je izpodrinila električna konkurenca in ker ljudje skoraj niso več sejali žita, saj so si kruh kupovali z zaslužkom v tovarnah. Nekaj časa v šestdesetih letih je Slave tudi žagal les, domačija je namreč imela tudi žago.

Za dekle na desni strani izseka sem najprej mislila, da bi bila lahko Oštirjeva z Gornjega Jezera, ampak ko nekaj časa gledam, se mi zdi, da je bolj podobna Kočevarjevi Francki iz Podcerkve, ki je pozneje živela v Danah … para na sredini pa tako ali tako ne poznam …

Samo ugibam lahko ali je fant z očali Mehalov France iz Dan, glede drugih dveh niti ugibati ne morem. Ampak kakšne kite ima dekle! Drugi dve imata “trajno” ali naravne kodre, ona pa se je odločila drugače – ohranila je čudovite kite, čeprav niso več posebno v modi.

Kako smo mulci moje generacije (in najbrž tudi tistih prej in potem, vse do danes) občudovali takele fante in dekleta. Zgledovali smo se po njih, jih posnemali, se zaljubljali vanje in sanjarili o njihovih frizurah in oblekah, o načinu kako se je kateri smejal ali pomežiknil, pa kaj je znal ali imel: peti, igrati, plesati, šivati ali kvačkati, kako zloščene čevlje je kdo imel ali kako ljubke nogavičke, broško ali kravato – nič ni ušlo našim očem. Da ne govorim o bleščečih kolesih, orglicah ali kitari. Če so nas dekleta kdaj vzela s sabo na nedeljski sprehod ali nas je fant potegnil k sebi na konja, je bilo to vredno spominjanja še tedne in tedne in neskončnega hvalisanja pred vrstniki …

Petja fantov in deklet, razen Fricovih dveh, se iz Podcerkve tistega časa nekako ne spominjam, pač pa tem bolj iz Markovca. Sosedovi dekleti sta imeli lepe glasove in veliko prijateljic, ki so pogosto prihajale v vas. Ker sem se vedno motala tam okoli, sem poslušala tudi njihovo popevanje in jih skušala posnemati. Ampak najlepše je bilo, ko sta šli sosedi čez vas k sestrični na drugem koncu in vmes glasno peli. Včasih tudi večkrat na dan … najlepše pa je bilo v mraku … Zapomnila sem si le pesem Šumijo gozdovi domači, ki so jo tri od njih potem zapele tudi na neki proslavi. Dekleta v širokih nabranih krilih so se prijela čez rame, se pozibavale v ritmu melodije in pele – oj, kako pele! Še zdaj se čisto razmehčam ob tem spominu.