1954 Podcerkev – Fricov Marjan
Mladeniču na sliki smo v petdesetih letih prejšnjega stoletja v Podcerkvi rekli Fricov Marjan. Znal je prelepo žvižgati in spretno rezljati lesene lopatke, velnice in nabodalca, čeprav je imel na eni roki poleg palca še en majhen prstek, v katerega smo otroci nekaj časa buljili, a ker njemu ni bilo mar zanj in ga ni pri ničemer oviral, se sčasoma tudi mi nismo več ukvarjali z njim …
Bili smo sosedje in ko še nisem znala dobro govoriti, sem ga klicala Maje. Rada sem hodila na njihovo dvorišče, kjer so bili tudi majhna greda – s plotom iz mužlarjev ograjen zelenjavni vrt, vodnjak in gnojišče, kjer so se včasih namnožile rumeno-črne žabice, ki jih je Marjan preganjal tako, da je vanje metal kamenčke in kdaj pa kdaj res tudi kakšno zadel. V hlevu so imeli sivo kravo in zdi se mi, da tudi zajce, pa še nekaj kokoši se je sprehajalo okoli hiše. Pri nas nismo imeli nobenih živali, razen mačke, nekaj kur in petelina, ki me je nekoč opraskal po palcu in okljuval po glavi, ko sem tiščala vrata kurnika, kjer so vreščale kure, ki jih je mati pregledovala ali imajo morda jajce … če so ga imele, je bilo potem treba paziti, da ga ne bi znesle pri sosedovih ali kje v grmovju in to je bila moja naloga.
Moj takratni svet je bil majhen, preprost in obvladljiv. Ko sta se ob nedeljah dopoldne Fricova fanta uredila, si z mokrim glavnikom počesala temne lase nazaj, da so se gladko bleščali, si oblekla beli srajci in nekam odšla, najbrž k maši, je vedno sijalo sonce. Zdi se mi, da je celo dišalo za njima – mogoče sta pa res imela kolonjsko vodo, čeprav je njuna mati prala perilo še z doma skuhanim milom … Živeli so skromno kot vsi drugi in še malo bolj.
Najlepše pa je bilo, ko je potem Marjan v nedeljo pred kosilom ali kmalu po njem odprl okence podstrešne sobe in začel brenkati na kitaro, da se je slišalo po vsem spodnjem koncu vasi. Včasih je zraven tudi zažvižgal ali zapel. Je bila res že takrat popularna Marina ali se mi samo zdi? Kot da bi od Marjana prvič slišala tisto “O, mia bella mora, no ho mi lasciare …” in potem znameniti refren “Marina, Marina, Marina!” …
Ne vem, katerega leta je nastala ta fotografija, koliko je na njej Marjan star in kdo jo je posnel. Je bil fotograf sovaščan Franc Truden? Bilo bi logično. Imam pa za spomin na Fricove še eno majceno in komaj razločno fotografijico, na kateri na njihovem pragu sedimo Fricova mati, Marjan, moja mama in jaz, posnel pa nas je kakega leta 1953 Viktor Strle – Knausov Bobi, ki je od nekod dobil star fotoaparat in ga – bister kot je bil – usposobil, da je nastala tista slika in najbrž še kakšna druga … Podcerkev je bila tista leta polna čednih in podjetnih fantov, zato se je tam kar naprej kaj posebnega dogajalo: hodili so na vse veselice in v šeme, delali pri gasilcih, igrali pri godbi in v Amaterskem gledališču Stari trg … tam je tudi Bobi dobil svoj vzdevek, ki se ga je za zmeraj držal tako močno, da ga nekateri pod pravim imenom sploh niso poznali, prislužil pa si ga je z briljantno odigrano vlogo nekega smešnega Bobija v predstavi, na katero je drla vsa dolina …
Ko sem imela pet let, sem nekega dne doma povedala, da se bom poročila z Marjanom. Ne le, da je bil čeden, da je včasih dišal, ampak je predvsem žvižgal, pel, muziciral in delal neverjetno lepe igračke. Katera deklica pri petih letih ga ne bi izbrala zase?
Potem je nekega jutra zašumelo po vasi: “Fricov Marjan je šel …” Kam je šel?? “Čez mejo …” Kaj bo pa zdaj? … Ne vem natanko kako je bilo potem, le to je neizpodbitno, da je Marjan nekega dne izginil ali pa sem še prej iz Podcerkve izginila jaz … in nikoli več ga nisem videla. Spomin je pa še živ in najbrž mi jo je tudi v marsičem zagodel – kaj izbrisal, kaj pomešal, kaj pozlatil … kot pač spomin zna narediti.
Slovarček:
- greda: zelenjavni vrt
- mužlar: krajnik
Kraj: Podcerkev
Datum: okoli 1954
Avtor: neznan
Zbirka: Milena Truden
Skenirano: 4. 12. 2012
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Zelo zanimivo,,