Skip to content

1954 Podcerkev – Fricov Marjan

12. 10. 2015

121204313Mladeniču na sliki smo v petdesetih letih prejšnjega stoletja v Podcerkvi rekli Fricov Marjan. Znal je prelepo žvižgati in spretno rezljati lesene lopatke, velnice in nabodalca, čeprav je imel na eni roki poleg palca še en majhen prstek, v katerega smo otroci nekaj časa buljili, a ker njemu ni bilo mar zanj in ga ni pri ničemer oviral, se sčasoma tudi mi nismo več ukvarjali z njim …

Bili smo sosedje in ko še nisem znala dobro govoriti, sem ga klicala Maje. Rada sem hodila na njihovo dvorišče, kjer so bili tudi majhna greda – s plotom iz mužlarjev ograjen zelenjavni vrt, vodnjak in gnojišče, kjer so se včasih namnožile rumeno-črne žabice, ki jih je Marjan preganjal tako, da je vanje metal kamenčke in kdaj pa kdaj res tudi kakšno zadel. V hlevu so imeli sivo kravo in zdi se mi, da tudi zajce, pa še nekaj kokoši se je sprehajalo okoli hiše. Pri nas nismo imeli nobenih živali, razen mačke, nekaj kur in petelina, ki me je nekoč opraskal po palcu in okljuval po glavi, ko sem tiščala vrata kurnika, kjer so vreščale kure, ki jih je mati pregledovala ali imajo morda jajce … če so ga imele, je bilo potem treba paziti, da ga ne bi znesle pri sosedovih ali kje v grmovju in to je bila moja naloga.

Ampak veliko bolj kot kurja paša mi je ugajala molža krave pri Fricovih: zvok, ki ga je delal curek mleka, ko je brizgal v golido, se mi je zdel kot muzika, zato sem večkrat slonela na podboju njihovih hlevskih vrat in strmela v mleko, ki se je penilo v posodi. Všeč mi je bilo, kako se je zvok spreminjal: v prazno golido je brizgnilo glasno in visoko kot bobenček, nato je bil zvok vedno globlji in bolj zamolkel, nazadnje je samo še šumelo …Marjan je živel s starejšim bratom Viktorjem, ki je včasih za dalj časa nekam odšel, in mamo, ki je bila vedno žalostna in skoraj z nikomer ni govorila. Nisem spraševala zakaj, ko je včasih kakšna ženska v vasi Fricovi materi namenila sočuten pogled ali celo zašepetala:”Uboga …”. Šele čez mnogo let sem izvedela, zakaj je bila Fricova mama vedno žalostna: dan po domobranskem pokolu v Podcerkvi konec leta 1944 so partizani poleg še dveh drugih žensk ubili tudi njeni dve hčeri. Tudi kje je bil Fricov oče, nisem nikoli spraševala.

Moj takratni svet je bil majhen, preprost in obvladljiv. Ko sta se ob nedeljah dopoldne Fricova fanta uredila, si z mokrim glavnikom počesala temne lase nazaj, da so se gladko bleščali, si oblekla beli srajci in nekam odšla, najbrž k maši, je vedno sijalo sonce. Zdi se mi, da je celo dišalo za njima – mogoče sta pa res imela kolonjsko vodo, čeprav je njuna mati prala perilo še z doma skuhanim milom … Živeli so skromno kot vsi drugi in še malo bolj.

Najlepše pa je bilo, ko je potem Marjan v nedeljo pred kosilom ali kmalu po njem odprl okence podstrešne sobe in začel brenkati na kitaro, da se je slišalo po vsem spodnjem koncu vasi. Včasih je zraven tudi zažvižgal ali zapel. Je bila res že takrat popularna Marina ali se mi samo zdi? Kot da bi od Marjana prvič slišala tisto “O, mia bella mora, no ho mi lasciare …” in potem znameniti refren “Marina, Marina, Marina!”

Ne vem, katerega leta je nastala ta fotografija, koliko je na njej Marjan star in kdo jo je posnel. Je bil fotograf sovaščan Franc Truden? Bilo bi logično. Imam pa za spomin na Fricove še eno majceno in komaj razločno fotografijico, na kateri na njihovem pragu sedimo Fricova mati, Marjan, moja mama in jaz, posnel pa nas je kakega leta 1953 Viktor Strle – Knausov Bobi, ki je od nekod dobil star fotoaparat in ga – bister kot je bil – usposobil, da je nastala tista slika in najbrž še kakšna druga … Podcerkev je bila tista leta polna čednih in podjetnih fantov, zato se je tam kar naprej kaj posebnega dogajalo: hodili so na vse veselice in v šeme, delali pri gasilcih, igrali pri godbi in v Amaterskem gledališču Stari trg … tam je tudi Bobi dobil svoj vzdevek, ki se ga je za zmeraj držal tako močno, da ga nekateri pod pravim imenom sploh niso poznali, prislužil pa si ga je z briljantno odigrano vlogo nekega smešnega Bobija v predstavi, na katero je drla vsa dolina …

121204313-001Ko sem imela pet let, sem nekega dne doma povedala, da se bom poročila z Marjanom. Ne le, da je bil čeden, da je včasih dišal, ampak je predvsem žvižgal, pel, muziciral in delal neverjetno lepe igračke. Katera deklica pri petih letih ga ne bi izbrala zase?

Potem je nekega jutra zašumelo po vasi: “Fricov Marjan je šel …” Kam je šel?? “Čez mejo …” Kaj bo pa zdaj? … Ne vem natanko kako je bilo potem, le to je neizpodbitno, da je Marjan nekega dne izginil ali pa sem še prej iz Podcerkve izginila jaz … in nikoli več ga nisem videla. Spomin je pa še živ in najbrž mi jo je tudi v marsičem zagodel – kaj izbrisal, kaj pomešal, kaj pozlatil … kot pač spomin zna narediti.

Slovarček:

  • greda: zelenjavni vrt
  • mužlar: krajnik

Kraj: Podcerkev
Datum: okoli 1954
Avtor: neznan
Zbirka: Milena Truden
Skenirano: 4. 12. 2012
Oblika: fotografija

Advertisements
2 komentarja leave one →
  1. Anonimnež permalink
    12. 10. 2015 14:37

    Zelo zanimivo,,

Trackbacks

  1. 1955 Podcerkev – Fantje in dekleta nekega poletnega dne | Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: