Skip to content

1947 Podcerkev – Franc Truden z nečakom

29. 10. 2016

120710002-5V zapuščini fotografa Franca Trudna iz Podcerkve je precej posnetkov njegovega nečaka v različnih starostih, tukaj pa se je z njim slikal tudi sam – vsaj kolikor se spomnim, je to on. Nečaka sem pozneje precej dobro poznala, v času nastanka te slike pa me najbrž še ni bilo.

Truden je zunanje fotografije rad napravil pred ozadjem grmovja onstran ceste nasproti svoje hiše, čeprav za tole grmovje ne bi prisegla, da je tisto – ne pomnim se bezga. Kar pa še nič ne pomeni.

Truden ni imel svojih otrok, pri njem pa je od malega živel sin njegove sestre, tako da smo nekateri mlajši mislili, da je fant pač njegov sin. Ko je bil večji, ga je tudi nekoliko naučil fotografirati, tako da je v primeru potrebe lahko naročilo izpolnil tudi mladenič. Zares nadomestil pa ga ni nikoli, bodisi, da ga ni dovolj zanimalo ali pa mu stric ni dovolil preveč, kdo ve. V tistem času je bilo fotografiranje v Podcerkvi zelo imenitna reč in fantje so hrepeneli po tem, da bi tudi sami imeli fotoaparat. Vsaj eden si ga je tudi omislil, takega starega, ki ga je bilo treba kar naprej popravljati. Nekaj posnetkov je pa le napravil, še jaz ima enega.
120710002-006Deček tukaj ni videti ravno vesel. Morda ga je stric ravno poučeval o fotografiranju in sta za vajo naredila skupni posnetek, njemu pa so šle po glavi druge reči …

Kljub stričevi skrbi ni imel ravno lahkega življenja – izkusil je odsotnost staršev, otroštvo v vojni, težko bolezen. Zgodaj se je zaposlil v tovarni in tam dočakal tudi upokojitev.

120710002-007Stric je tukaj videti še mlad, v mojem spominu je precej starejši. Njihova hiša je bila na samem, zato se nismo pogosto videvali, celo za nas mulce je bila nekako od rok. A ob nedeljah, ko se je mladina odpravila na lepše, sem včasih oprezala za njimi ali se ne gredo morda slikat. Rada sem riepla za njimi in enkrat sem se pri slikanju prismolila zraven ter se tako ovekovečila na ozadju neke fotografije. Mislim, da je tudi vse naše družinske slike iz tistega časa napravil prav Truden. Ni jih veliko, fotografiranje je bilo luksuz, za katerega ni bilo časa in denarja, pa tudi kakšnih imenitnih razlogov ne.

Luksuz pa je bil tudi, če ti je fotograf podaril prazen kolešček od filma. To je bila tako imenitna igrača, da so drugi mulci kar zeleneli od zavisti, čeprav se z njo ni dalo kaj dosti početi. Le zelo redki so jo imeli. To je bil tak črn in bleščeč, kakih osem centimetrov visok kolešček, s končnima ščitnikoma, ki sta imela kaka dva centimetra in pol v premeru in luknjico v sredini, osrednji del pa je bil debel kot mezinec in je imel vzdolžno zarezo. Nanj si lahko navijal vrvico, ga kotalikal po mizi in sanjal, kako bi napravil avtek, če bi imel dva, predvsem pa se bahal z njim: “Lej, kaj imam!” Zato smo mulci, kadarkoli smo zagledali Hlepinovega strica, vpili za njim: “Stric, imate kaj koleščkov?” In on je vedno rekel: “Ne, ni še prazno! Drugič!”Pa smo se naslednjič odpravili kar k njemu domov in fiehtali tiste koleščke, pa ni bilo nikoli nič … Kaj se hoče.

Slovarček:

  • riepet: slediti, hoditi na repu skupine
  • fiehtati: prosjačiti

Kraj: Podcerkev?
Datum: 1947?
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 10. 7. 2012
Oblika: fotografija

Advertisements

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: