Skip to content

1956 Lož – Janez Hribar v domačem kraju

26. 10. 2016

161014748Kot piše na hrbtni strani slike, katere avtorja ne poznamo, je posnetek nastal 5. 8. 1956, in sicer na dvorišču stare loške gostilne, ki se ji je ne glede na vsakokratno uradno ime po domače zmeraj reklo “Pri Mlakarčku”.

Tistega dne je bila tam veselica. Mize in klopi so postavili zunaj, kjer je bilo tudi balinišče. Bila je precejšnja gneča, ljudje sedijo tesno drug ob drugem, nekaj zavetja pa jim daje lesena stena, ki pripada gostilničarjevemu gospodarskemu poslopju, kjer je hranil pijačo in imel kegljišče.

 Slika je zanimiva, ker je na njej tudi Janez Hribar, narodni heroj, doma v Ložu, nedaleč od kraja nastanka te slike, kjer je takrat tudi živel. Lahko, da je bil tam zaradi kakšnega uradnega dogodka, ki mu je sledila veselica ali pa je kar tako prišel med sovaščane.

Kot je znano, bi brez Hribarjevega prizadevanja za vzpostavitev in razvoj kovinsko predelovalne industrije šla pot Loške doline v tistih časih gotovo v povsem drugo smer, če sploh kam. Tako pa je prvotna mala kovinarska delavnica naglo prerasla v cvetoče podjetje, ki je pol stoletja omogočalo rastoče blagostanje svojim zaposlenim in razvoj vsej dolini. Janezu Hribarju, ki je bil nekaj časa v samem vrhu slovenske politike, tudi danes ogromna večina ljudi brez pridržkov priznava, da so njegove tedanje pobude in prizadevanja obrodila bogate sadove, ki smo jih bili deležni vsi, ne le v obliki zaposlitve in rednih mesečnih plač, ampak tudi štipendij, ugodnih stanovanj in stanovanjskih posojil, urejene krajevne skupnosti in še marsičesa.

Zanimivo je, da je Hribar že ob sami zasnovi podjetja opozarjal: “Najprej orodjarno!” in zametki orodjarne so res kmalu zaživeli. Hribar in sodelavci so načrtovali daleč vnaprej, ne glede na trenutne ovire in Kovinoplastika tako ni zrasla po principu “samo-da-je “, ampak z odrekanjem trenutnim dobitkom na račun prihodnjega razvoja. Pokojni Viktor Strle – Bobi je večkrat povedal, kako je Hribar leta pozneje gledal skozi okno v novozgrajeni tovarni v Ložu in rekel: “Tukaj bo enkrat sam pleh!” Pokazal je na dvorišče pred tovarno, ki je bilo takrat še prazno, v kakih desetih letih pa je bilo res že polno avtomobilov.

V času nastanka te slike je minilo komaj dve leti od ustanovitve Kovinskega obrtnega podjetja Lož, ki je delovalo v zadružnem domu v Ložu, le nekaj korakov od prizorišča te veselice in tudi že po drugih zasilnih lokacijah v Loški dolini – v mehanični delavnici v Starem trgu, kjer je danes avtobusna postaja ter v nekdanjem hotelu Jelen v Pudobu, kjer se je rodila orodjarna …

Janez Hribar je tukaj prav v sredini posnetka, pred njim sedi njegova hčerka, za njim, v klobuku, pa učitelj Rudi Gašperin, ki je naslikal prenekatero kuliso za starotrški oder. Druga Hribarjeva hčerka kuka na spodnjem robu slike, tretji pa je videti le del las med očetovo ramo in možakom s klobukom. Hribarjeva žena Anica – Smilja, ki je bila doma iz Markovca, sedi na nasprotni strani mize, prva z desne.

161014748-001

Čisto zadaj na levi najverjetneje sedi Silva Žnidaršič, Laženova, poleg nje Tone Veber, Bebarjev iz Babnega Polja, spredaj levo pa Slavka Nelec, Lekšanova iz Pudoba; drugih ne poznamo. Če se prav spomnim, je tudi Nelčeva spadala med prve delavce, ki so se zaposlili v tedaj nastajajočem podjetju, prav tako Tone Veber. Ugibam, ali je bil tudi on med tistimi mladimi Babnopoljci, ki so vsak dan, v vsakem vremenu s kolesi prihajali v Pudob na delo. O njih mi je pripovedoval pokojni Jože Grajš, ki je to izkusil tudi sam.
161014748-002Videti je, kot da Janez Hribar posluša žensko s trajno nakodrano frizuro na spodnjem robu slike, deklici pa opazujeta početje fotografa. Na mizi ne manjka steklenic, a samo za eno si upam predvidevati, da je v njej slivovka – ker tako piše in ker so na etiketi narisane slive. Kozarci pa so polni rdečega …
161014748-003Na tem izseku sedita mlajši in starejši par. Starejša sta Špelinova oče in mati, starša treh uglednih Ložanov: Milana Laha, ki je bil general v JLA, Toneta Laha, ki je služboval v kabinetu maršala Tita ter zdravnika Franca Laha, ki je bival v Celju. Špelinovi so bili stara loška družina, ki je poleg kmetije imela tudi gostilno. V spominu Julke Bravec je ostala podoba, kako pred vojno gospodo iz gradu Snežnik vsak četrtek pripelje kočija z dvema paroma lipicancev k Špelinovim, kjer ostanejo po nekaj ur in se spet odpeljejo. Stara Špelinova hiša, ki je bila tudi požgana med vojno, je stala tam, kjer je zdaj spomenik NOB in bila enako velika, kot je spominsko obeležje. Špelinova gostilna se je zapisala tudi v ljudsko izročilo, in sicer s pesmico, ki oponaša praznično pritrkavanje zvonov pri svetem Petru v Ložu: “Čar-nu vi-nu pr’ Špe-li-nu, čar-nu vinu pr’ Špe-li-nu!”

Ženski, ki stojita zadaj, sta Julka Bravec in njena sestra. Na prsih imata šopke in verjetno so jima jih pripeli, ko sta prišli na veselico, podobno kot vsem drugim in kot je bilo tisti čas v navadi, lahko pa da je bila veselica res nadaljevanje kakšnega uradnega slavja, kjer sta tudi oni dve dobili nekakšno priznanje. Podrobnosti je prekrila megla časa. Pred Julko in njeno sestro sedita stric Jože Drobnič in prijateljica Vilarjeva, ki je živela v Laščah in peš prihajala v Lož k Odamovim na obiske. Ko se je vračala, jo je do Vodic spremil domači pes, potem ga je poslala nazaj …

161014748zZapis datuma in kraja na fotografiji je še kako dobrodošel.

In na koncu še spomin na dogodek kakšen mesec po smrti Janeza Hribarja, ki so ga pokopali v Ložu. Tam je Julko Bravčevo nekega dne ogovoril visok neznanec in vprašal za Hribarjev grob, nato pa pojasnil: “Ni me bilo doma, drugače bi prišel na pogreb. S pokojnim tovarišem sva bila skupaj v Ameriki, kjer si je Hribar na vsakem koraku izredno prizadeval, da bi pridobil kakšne stroje ali kakšno drugo pomoč, s katero bi pomagal na noge domačemu kraju … to je imel neprestano v mislih.”

Slovarček:

  • Čar-nu vi-nu pr’ Špe-li-nu!: Črno vino pri Špelinu!

Viri:

  • Julka Bravec, Lož, oktober 2016, ustno
  • Vinko Martinčič, Pudob, september 2016, ustno


Kraj: Lož
Datum: 5. 8. 1956
Avtor: ni znan
Zbirka: Julka Bravec
Skenirano: 14. 10. 2016
Oblika: fotografija

Advertisements
6 komentarjev leave one →
  1. Marija permalink
    26. 10. 2016 19:01

    Malo za šalo. Ko so grajski in še bolj mogočni prihajali v Lož, so vse usluge kosristili pri Špelinu. Konarji in drugo pomožno osebje so gostili Hlabšetovi. Na ta račun je bilo včasih veliko smeha.

  2. 26. 10. 2016 19:29

    Lepo bi bilo izvedeti več o teh loških dogodivščinah, navadah, draženju in nagajanju, saj so bili Ložani znani tudi po humorju, originalnosti in svojevrstni govorici. Nekaj tega sem slišala, a žal takrat nisem zapisala.

Trackbacks

  1. 1909 Lož – Račun za Hlabšeta | Stare slike
  2. 1975 Velike Bloke – Tekmovalke | Stare slike
  3. 1935 Lož – Mesto Lož pred vojno | Stare slike
  4. 1928 Gornje Jezero – Pri Vragu | Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: