1957 Stari trg – Izlet na Rab

Puščica kaže razrednika Dušana Žnidaršiča iz Dan, ki je v Starem trgu učil matematiko približno do leta 1960, pozneje pa sta se z ženo Marijo, tudi učiteljico, odselila. Oba sta bila tudi vzgojitelja v Dijaškem domu Stari trg. Marija Žnidaršič je leta 1958/59 učila tretji razred …

Eden od učencev Dušana Žnidaršiča, nekaj let mlajši kot so ti na sliki, se spominja neke učne ure, ko Blažkov Janez ni naredil naloge ali nečesa ni znal, pa mu je učitelj prisolil – takrat najbrž še čisto zakonito in strokovno upravičeno, čeprav že zelo redko uporabljeno – pedagoško klofuto, da bi se poboljšal. Sošolcu se je to zdelo smešno, pa se je zahihital. Učitelj se je obrnil k njemu: “Kaj se pa ti smejiš?!” In je še njemu dodelil eno, da mu je še ves dan žarelo lice …

Vrnimo se k sliki: Šesta deklica od leve je Milena Žnidaršič iz Podcerkve (Binkar, lastnica slik?), za njo, najvišja, pa Vanda Hace iz Loža. Prepoznala ju je Marija Mlakar iz Starega trga.

Na manjšem izseku je mogoče zadnja v prvi, čepeči vrsti Minka Mulh iz Babnega Polja. Gotovo pa bodo bralci prepoznali še koga.

Dvoje lepih kopalk, gotovo kupljenih v trgovini ali poslanih iz Amerike. Drugi imajo na sebi večinoma domače šiviljske izdelke iz bombažnega kambrika.

Tu so se slikali s tovarišem Berglezom.

Slavko Berglez je takrat poučeval telesno vzgojo in mogoče še kaj, pozneje pa je postal vodja kadrovske službe v Kovinoplastiki, kjer je ostal do zgodnje smrti v osemdesetih letih. Bil je tudi izredno prizadeven urednik Glasila Kovinoplastike vse od začetka do smrti, dopisoval pa je tudi v druge časopise. Bil je zraven tudi pri Glasu Notranjske, časopisu, ki je bil predhodnik Glasila Kovinoplastike. Bil je uspešen organizator vseh mogočih slavnosti v Loški dolini – proslav, obletnic in podobno. Opravljal je tudi delo tajnika samoupravnih organov in gotovo še marsikaj, tako v Kovinoplastiki kot v Krajevni skupnosti Loška dolina. Skratka, v svojem času je bil eden najbolj aktivnih in prizadevnih družbeno političnih delavcev, kot se jim je takrat reklo.

Ta fotografija pa je nastala v Kamporju na Rabu, kjer je bilo taborišče. Tiste čase so iz Loške doline, če so ljudje že šli k morju, najpogosteje izbrali Opatijo kot najbližjo, ali pa otok Rab, kjer so obvezno obiskali pokopališče italijanskega koncentracijskega taborišča, saj je tam med vojno umrlo več kot 60 prebivalcev Loške doline. Očitno so tako ravnali tudi dijaki Nižje gimnazije Stari trg.