Skip to content

1942 Rab – Rihtarjeva Veronika s Police

17. 08. 2015

Rab-002To je fotografija ladje iz uradne italijanske fotografske dokumentacije taborišča na Rabu z letnico 1943, XXI. leto fašistične ere, kot so datume označevali Italijani v tistem času.

Na njenem boku je nagnetena množica ljudi, zdi se celo, da je ladja nekoliko nagnjena. So se zaradi fotografiranja vsi premaknili na eno stran? Kdo so ljudje na krovu? Vidni so predvsem vojaki v čeladah.

Zakaj je fotografija v dokumentaciji o Rabu? Je ta ladja vozila na otok tudi internirance ali je to bojna ladja? Spremljevalna? Zadaj je videti del kopnega. Je ladja ravno izplula? Imena ladje ni videti.

Iz pripovedi in zapisanih spominov nekaterih rabskih taboriščnikov izvemo, da so mnogi med njimi prav na poti v taborišče prvič videli morje in se prvič peljali z ladjo. So s tako ali podobno ladjo v taborišče na Rabu pripotovali tudi vaščani Babne Police?

Veronika Mlakar Strle, Rihtarjeva z Babne Police, je bila leta 1942, ko so Italijani izvajali »veliko čiščenje« po slovenskih vaseh v Ljubljanski pokrajini, stara tri leta. Bila je premajhna, da bi razumela, kaj se dogaja, a vseeno so se ji za vse življenje vtisnile v spomin nekatere podobe iz tistih dni.

Ena od teh je goreča domača vas. Z mamo, bratom in sestro so stali na Prévoli in gledali plamene, ki so požirali hiše na Babni Polici. Očeta Jožeta so vojaki odpeljali že prej, njo, mamo, brata in sestro ter ostale vaščane Babne Police pa so zdaj naložili na kamione in odpeljali proti Prezidu in naprej – v internacijo, v neznano. Bratec Tone je imel šest mesecev, sestra Joža dve leti, Veronika, najstarejša, tri …

Naslednja podoba: na poti v internacijo so se ustavili v Gerovem. Neka starejša gospa stoji pred hišo in proseče nagovarja Rihtarjevo mamo: »Dajte meni to punčko, pustite jo tukaj, bom jaz skrbela nanjo in ko se vrnete, jo dobite nazaj!« Mislila je na dveletno kodrolaso Jožico, a mama je rekla: »Ne – kamor grem jaz, gredo tudi moji otroci!«

Ostal je tudi spomin na prvo vožnjo po morju: Veronikin vtis s trajekta je zelo neprijeten– morje je pljuskalo, jih zalivalo in neusmiljeno premetavalo. Še danes se boji vode, tako globoko vanjo se je usedla tista mučna vožnja.

Sestra Joža s skodranimi laski je potem umrla v šotoru na Rabu zaradi bolezni in izčrpanosti. Mama jo je skrivaj imela še tri noči pri sebi. Ko so zjutraj pobirali mrtve po šotorih, je vsakič rekla, da je Jožica nekam šla, deklica pa je mrtva ležala v beli oblekici in čakala očeta, da se bo prišel poslovit od nje, kajti bili so zaprti ločeno moški in ženske, vmes pa je bila mrežasta ograja … Oče, ki je bil na drugi strani mreže, ni mogel do svoje družine, prav tako ne stari oče Andrej, ki je bil v čisto drugem logorju. Oče se je takrat ponoči vendarle nekako pritihotapil do svojih in se poslovil od umrle hčerke; potem so jo odpeljali. Njen stric, očetov brat Franc Mlakar, ki je imel Jožo posebno rad, je pozneje velikokrat pretresen govoril mami: »Ko bi jo bila vsaj pustila v Gerovem! Jaz bi šel po golih kolenih ponjo!!«

Tudi stari oče je bil ves oslabel in sestradan – tudi on je od lakote umrl in za zmeraj ostal na Rabu. Sin mu je zaman skušal pomagati s kakšnim hlebčkom kruha.

Veronika ali Vera, kot so jo klicali, je bila korajžna deklica. Mama je poskrbela, da ni imela uši, ki so bile sicer strahovita nadloga v taborišču in jo uredila kolikor mogoče snažno in čedno. Živahna Verica je veliko hodila naokoli po taborišču in včasih tudi našla kaj užitnega. Takrat so vsi planili vanjo: »Kje si dobila?!« Stražar, ki je s tem veliko tvegal, kajti prepovedano jim je bilo kakorkoli pomagati taboriščnikom, ji je nekoč dal pomarančo, ona pa jo je pograbila in kot veliko dragocenost nemudoma nesla skrit pod blazino v šotor. Isti človek ji je drugič dal tudi štok koruze in spet ga je takoj skrila pod blazino. Mama je imela likalnik na žerjavico in v njem je spekla tisto koruzo, ki so jo potem ostrgali in pojedli. To je bil prav neverjeten priboljšek za tiste razmere.

Veronikine podobe z Raba še kar vstajajo iz pozabe in se nizajo naprej: s sosedom Francetom Troho, Šumradovim, iščeta na smetišču stržine… Prikaže se tudi slika hudega naliva, ko je voda tekla pod šotorom in odnašala vse …

* * *

Iz internacije so se Rihtarjevi vrnili na pogorišče. Veronika je na njem našla le še rokico svoje punčke in svojo šalčko, porcelanasto skodelico z ročajem in lepim ornamentom ob robu, iz katere je potem še dolgo pila. Takrat so šli stanovat h Kordiševim v Viševek, od koder je bila doma njihova mama. Vsak dan je potem – večno v strahu – peljala svoje otroke na vozičku po strmi poti na Babno Polico, kjer so obdelovali njive, da so nekako preživeli. Žalostno so stikali okoli ruševin požgane hiše, da bi le našli še kaj uporabnega. Toda tudi stvari, ki sta jih starša na začetku vojne preudarno zakopala na vrtu, da bi jih ubranila pred tujimi plenilci, ob vrnitvi ni bilo več. Mama je pred vojno imela šivalni stroj in veliko vezene posteljnine – pregrinjal, rjuh, tudi prtov in porcelana. Skrili so tudi nekaj masti, ki je prav tako izginila. Potem so prišli namigi, da imajo mamine stvari nekateri ljudje iz Prezida, tako da se je nekega dne s konji odpravila tja in šla po hišah, kjer je prepoznala svojo lastnino – nekdo je imel pregrinjalo, drugi šivalni stroj … Nekateri so stvari vrnili, drugi so trdili, da so njihove …

Še ena slika iz Veronikinega otroštva: bilo je že proti koncu leta 1944 in oče, ki se je bil peš vrnil iz taborišča, je bil doma, rojena je bila tudi že sestrica Ivanka. Za silo so stanovali pod skednjem. V hlevu so imeli kravo in v svinjaku svinjo, ki je bila zelo krotka in pametna žival. Čutila je, če so se pojavili nezaželjeni ljudje v njeni okolici … Ko so spet prišli vojaki in plenili po vasi, so jo domači skrili in vrata svinjaka zametali s koruzno slamo. Žival je bila dva dni tam brez hrane in vode, ne da bi se oglasila.

Ostal je tudi spomin na drug dogodek v letu 1944, ko so tuji vojaki kriče lovili po dvorišču kokoši in hoteli odpeljati tudi kravo. Takrat se je od nekod pojavila ženska, ki je znala tuji jezik in rekla poveljniku tistih vojakov: » Ali ne vidite, da imajo otroke, pustite jim vendar kravo!« In tisti človek je rekel: »Tudi jaz imam doma otroke!« … Krava je zato ostala pri Rihtarjevih. Mama je skuhala močnik z mlekom za vse in tudi zase, da je lahko dojila malo Ivanko …

* * *

Ko je Veronika z mamo po vojni potovala na Rab, so se vedno znova obujali boleči spomini: “Tukaj sem bila … tukaj se je zgodilo to in to … tukaj je grob naše Jože, tukaj je zakopan stari oče … Mamo so na vsakem koraku polivale solze in z njo je jokala tudi Veronika.

Rab-002-001Ladja je videti polna vojaštva. Zdi se, kot da si je vsak prizadeval biti na sliki čim bolj opazen.

Slovarček:

  • stržine: olupki
  • logor: taborišče
  • šalčka: skodelica

Viri:

  • Veronika Strle, Stari trg, 1. 8. 2015, ustno

Kraj: Rab
Datum: okoli 1942
Avtor: neznan
Zbirka: Muzej novejše zgodovine Slovenije
Skenirano: neznano (MNZS)
Oblika: skenirana datoteka

Advertisements
2 komentarja leave one →
  1. Anajedrt permalink
    17. 08. 2015 08:12

    Do solz, v srce segajoče.

Trackbacks

  1. 1957 Stari trg – Izlet na Rab | Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: