Skip to content

1953 Stari trg – Fizkulturni nastop (3)

24. 05. 2014
Vaje za fizkulturni nastop

Vaje za fizkulturni nastop, maj 1953

Kakšno veselje! Po kakih 60 letih gledam fotografije   dogodka, ki ga nikoli nisem mogla pozabiti! Pri priči sem napisala tole:

MOJ PRVI »FIZKULTURNI« NASTOP

Bilo je tam nekje leta 1954 ali 1955 na pomlad, imela sem štiri, največ pet let, mogoče celo manj, težko bi rekla. Po vasi so ljudje že ves teden drug čez drugega govorili o nedeljskem »fizkulturnem« nastopu mladine, ki bo na »telovadnem dvorišču« v Starem trgu v čast enega od pomladnih praznikov, mogoče je bilo za prvega maja ali – verjetneje – za Dan mladosti. Nisem imela pojma, kaj pomeni »fizkulturni«, a zvenelo je vzvišeno, mogočno, neponovljivo, skratka nekaj, kar se v življenju nikakor ne sme zamuditi in to je delalo pričakovanje še bolj nestrpno.

Tako sva tistega dne z materjo že zgodaj popoldne sedeli na škarpi, ki je obdajala »telovadno dvorišče« pred stavbo TVD Partizan v Starem trgu. Bingljala sem z nogami, nad mano je v vročini pošumevalo drevo, najbrž topol, in opazovala ljudi, ki so se zbirali iz vse doline. Kmalu je gneča postala tolikšna, da sem morala sedet materi na kolena in odstopiti prostor na škarpi nekomu drugemu, za hrbtom pa so nas neprestano suvali tisti, ki so stali in si prizadevali obdržati čim boljši razgled. Ljudje so ugibali, ali bo kaj igrala tudi plehmuska in ali bo kaj govora.

Predvsem pa so govorili o telovadcih, ki bodo nastopili: »Naši sem morala nalašč sešiti telovadne hlačke, bluzo je k sreči imela od sestre …,« je pripovedovala neka mati. »Naša si je sposodila, nimam iz česa kupiti novo,« je odgovarjala druga.

»Bogve kdo vse bo nastopal? Ali so sami domači?«

»Sami domači, Berglezov Slave jih uči, vsak dan so trenirali ta mesec!« je odgovarjal drug glas za mojim hrbtom.

»Knavsov Viktor tudi hodi tja, pa naš Stane iz Viševka,« je vedel tretji.

Končno se je začelo, z zamudo – pa kaj potem: loška plehmuska je zaigrala koračnico ali dve, najbrž tudi himno, a takrat tako ali tako nisem še vedela zanjo, potem je nekdo nekaj zelo dolgo in utrudljivo govoril in končno – telovadni nastop.

Najprej najmlajši, potem dekleta in nazadnje fantje. Lepo je bilo videti, kako so kot eden v ritmu delali vsi enake gibe, elegantne in skladne. Neka dekliška skupina je bila v krilcih, ampak name so napravila največji vtis dekleta v črnih, malo napihnjenih telovadnih hlačkah iz klota z elastiko v pasu in ob stegnih ter belih bluzah. Sanjsko! Če bi jaz imela take hlačke – kako bi telovadila!! Saj ne more biti drugače, kakor da od takih hlačk dobiš spretnost in moč za te lepe vaje, sem mislila. Nemudoma sem začela nagovarjati mater, ali ne bi tudi meni sešila takšnih hlačk. Obljubila je, samo da sem bila tiho, kajti hotela je v miru gledati veličastni nastop. S sosedo sta iskali znane obraze med nastopajočimi: Andretova Milka, Pavličeva Ana …, a je tisto Baragova Milena?… In fantje!! Ti so bili šele imenitni. Brez diha sem strmela v postave v belih dresih, ki so telovadile na orodjih. Kako močni, kako hitri, kako spretni so bili. Knavsov Viktor – Bobi iz Podcerkve in Knavsov Vinko z Vrhnike, Berglezov Slave – samo imena sem slišala, fantov nisem poznala, razen Bobija, ki je bil iz Podcerkve kot jaz – na parterju, na bradlji, na kozi, konju, na drogu.

Ko je Knavsov Vinko na drogu šinil kvišku in se v velikem loku zavrtel okoli njega, je neka ženska za mano zacvilila in moški glas je rekel: »To pa je veletoč in pol!« Hm …, »veletoč« – kakšna sijajna beseda, ki mi je še dolgo odzvanjala v ušesih!

Ko je bilo nastopa konec, smo se razšli domov – Podcerklanje v gruči čez Mandrge, drugi vsak v svojo smer. Komentarji o prireditvi so kar vrveli drug čez drugega, navdušenje je bilo neznansko, da bi ga lahko z roko prijel. Otročaji smo se kriče bahali, kaj od videnega znamo ali bomo vsak čas znali tudi mi, enako ali še bolje. Res nepozabno.

No, mene so poleg Vinkota na drogu vsekakor najbolj očarale črne telovadne hlačke in vedno znova sem fehtala zanje. Prve nove in narejene le zame sem dobila šele v šestem razredu in celo belo bluzico poleg – ampak telovadka zaradi tega nisem bila nič boljša …

Scan-100909-038

Scan-100909-039

Prispevek je napisala: Milena Ožbolt.

Slovarček:

  • plehmuska: godba,
  • fehtati: prosjačiti.

Kraj: Stari trg
Datum: maj 1953
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 9. 9. 2010
Oblika: negativ

Advertisements
5 komentarjev leave one →
  1. milenatruden permalink
    24. 05. 2014 13:14

    Tudi jaz sem bila prisotna takrat, vsi smo nastopali. Zelo naudušen dan je bil zame. Ljudje so nas prišli gledati. Hodila sem v Starotrško gimnazijo do 1956. leta.

    Všeč mi je

  2. ožaroža permalink
    24. 05. 2014 13:45

    Čudovito, da ste se oglasili…Ja, ljudje so bili navdušeni, naravnost vzhičeni in udeleženci nastopa, še posebno telovadci na orodjih so postali kar nekakšni narodni junaki. Po letu 1960, lahko da tudi še kakšno leto prej, so s temi nastopi prenehali. Mogoče se je takrat začela Titova štafeta namesto tega. Vsekakor se je na “telovadnem dvorišču” poleg pouka telovadbe še dolgo kaj dogajalo, zlasti nogomet in druge igre z žogo.

    Všeč mi je

Trackbacks

  1. 1954 Podcerkev – Fricov Marjan | Stare slike
  2. 1953 Stari trg – Telovadni nastop ob dnevu mladosti | Stare slike
  3. 1957 Stari trg – Izlet na Rab | Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: