Preskoči na vsebino

1952 Brežice – Dva Markovljana na obisku pri Cenetu Bavcu

14. 02. 2018

Fotografija je nastala v Brežicah leta 1952 nekoč poleti, saj je listje v ozadju dobro razvito in videti lepo sočno. Fotografijo je posnel Cene Bavec, Bizarjev iz Markovca, ki je bil tedaj uveljavljen fotograf s svojim salonom v Brežicah. Sovaščana Ivan Strle – Ravšeljnov in Ludvik Strle – Valkov, sta bila pri njem na obisku in za spomin je nastala ta fotografija. Ludvik je bil tedaj že v službi pri Milici in nameščen v Brežicah, Ivan Ravšelj pa je služboval kot oficir JLA v Kićevu, a je bil tedaj na dopustu in je obiskal Ludvika, soseda iz domače vasi na njegovem novem službenem mestu …

Ko je nastajala ta fotografija, Ludvik najbrž ni več mislil na leta med vojno, ki so se sprevrgla v vse prej kot brezskrbno mladost, saj je imel komaj petnajst let in pol, ko je bil aretiran in je potem do konca vojne prebil v raznih taboriščih Italije in Nemčije. Pred njim ter njegovima očetom in bratom so Italijani aretirali le še učitelja Mercino in redke druge prebivalce Loške doline, tako na primer trgovca Rupnika iz Loža, o katerem so ljudje pripovedovali, da je bil aretiran, ker se je smejal ujetim Italijanom ob napadu na Lož.

Med drugim je Ludvik Strle pred nedavnim pripovedoval tudi o naslednjem dogodku aprila 1945, ko sta bila ranjena njegova mati Alojzija in Brat France, sam pa je bil takrat še taboriščnik v štraflagerju Reichenauu:

“Nikjer še ni bilo zapisano, da so svoj zadnji napad v Loški dolini domobranci izvedli prav na našo hišo v Markovcu. Bilo je 7. aprila 1945, tik pred koncem vojne.

Borci Notranjskega odreda so bili v manjših skupinah razporejeni po hišah. Brat France je bil takrat nekje v Žerovnici, pa je prišel domov, z njim pa še pet drugih partizanov … V Notranjskem odredu je bil od leta 1943. Komaj štirinajstletnega so domobranci zaprli v svojo pudobsko postojanko v neko sobo, poleg katere so tepli sovaščana Potočanovega Franceta. Ko je prišel domov, je samo rekel: » Ne bodo me več dobili!« in takoj odšel v partizane …

Tistega dne je skupina partizanov, ki so bili s Francetom na poti v Markovec, srečala partizansko patrolo in izvedela, da je povsod vse mirno … Počutili so se varno, tudi ko so zvečer sedeli v domači hiši in je mati Alojzija vsem postregla s hrano …

Pripadniki »črne roke«, domobranske specializirane skupine za podtalno delovanje, pa so vpadali, kjerkoli so izvedeli za partizane. Takrat je bila ena partizanska brigada v Podgori, druga v Podcerkvi … Pri Renkočih v Markovcu pa so tistega večera opazili, da prihaja dvanajst domobrancev čez Cviblo od Koča vasi proti njim. Pri njihovem mlinu so šli čez most in naprej proti Knežji Njivi, kjer je vodila bližnjica proti Rakeku, kamor so se umikali … Renkoči so jih skozi okno prešteli …

Pri nas pa so pod večer partizani s Francetom sedeli okoli mize, mama in še eden za pečjo, na postelji pa je bil oče s hčerkama Meri in Rezi. Niso postavili straže. Domobranci so opazili luč – svečko – v oknih naše hiše in videli, da okoli mize sedijo partizani. Takrat so vsi naenkrat začeli streljati skozi vsa tri okna hkrati. Vrgli so tudi šest bomb …
Ubili so partizana, ki je bil doma iz Celja. Njegovo ime se je pozabilo in tudi na spomeniku NOB v Viševku ni napisano. Sta pa njegovi sestri nekoč po vojni prišli pogledat, kje je umrl njun brat.

Tistega večera sta bila ranjena tudi naša mama in brat France ter še trije drugi (Tone Rom z Dolenjske, Jože Logar s Knežaka, ime tretjega je utonilo v pozabo …). Šli so klicat sosedo Ravšljevo mamo, da bi pomagala, vendar zaradi streljanja ni mogla iz hiše. Potem je prišla pomagat druga soseda, Uoščiéva mama, ki je z družino stanovala v sosednji Lukovi hiši, in oskrbela ranjene.

To je bil zadnji domobranski napad v Loški dolini in morda tudi širše … Čez kakih pet dni pa je k nam prišel razvpiti domobranec domačin in spraševal, katera bomba takrat ni eksplodirala, kar so vsi razumeli kot dokaz, da je bil udeležen pri tistem napadu, saj je poznal vse podrobnosti …

Naš France je bil hudo ranjen, tako da so ga pozneje na zdravljenje prepeljali v Belo krajino, od tam pa v italijanski Bari. Mama se je zdravila v Civilni partizanski bolnici, ki je bila v Teličevi hiši v Starem trgu in delovala do leta 1946. Pripovedovala je, kako so šli med njenim zdravljenjem skozi Stari trg Nemci in je vse bolnike v Civilni partizanski bolnišnici pregledal nemški zdravnik. Nemci in z njimi tudi zdravnik pa so takoj odšli, a osebje bolnice je pred njim še pravi čas poskrilo vsa zdravila in pripomočke, ki so jih dobili kot pomoč od Angležev oz. zaveznikov …”

Markovljan Ravšljev Ivan v elegantni nedeljski opravi na obisku v Brežicah.
Ludvik Strle, takrat star kakih 26 let, je bil miličnik v Brežicah. Tudi on je bil tistega dne nedeljsko opravljen v obleki in srajci s položenim ovratnikom …
Zapis podatkov …

Viri:

  • Ludvik Strle, Markovec, januar 2018, ustno

Kraj: Brežice
Datum: 1952
Avtor: Cene Bavec
Zbirka: Ludvik Strle
Skenirano: 22. 1. 2018
Oblika: fotografija

Dodajte komentar