Skip to content

1950 Unec – Ožemalnik

15. 02. 2018

Pranje perila, še bolj pa posteljnine, je bilo dokler niso prišli pralni stroji težko in zamudno opravilo. Cela vrsta pripomočkov je bila potrebna: razne lesene posode kot čebrički za vodo in pranje perila in razni škafi za nošenje vode, perilnik. V steni je bil vzidan bakren kotel, kjer so se kuhala umazane cunje, ki jih je bilo treba občasno premešati z veliko kuhalnico. Prej jih je bilo treba dobro namočiti. Veljal je pregovor “dobro namočeno perilo je na pol oprano”. Če je bilo manj cunj, so jih kuhali kar na šporgetu. Spomnim se povojnih let, ko je mama doma kuhala žajfo, bili so to veliki sivi kvadri, s katerimi je mama drgnila po žehti na perilniku. Vem, da je med drugim za izdelavo uporabila pepel in živalsko maščobo (loj), pa mogoče še kaj in vse to kuhala.

Na fotografiji od leve Lucija Perko, Julka Bajt in neznana, pri ožemanju.

Šele ko smo fotografijo povečali, in bolje pogledali smo spoznali, da je na lonec namontiran ožemalnik. Ta je prišel prav za ožemanje rjuh in podobnih večjih kosov blaga. Rjuha se je iz kotla, v katerem se je prej prekuhala, najprej izprala, ko je bila čista pa potovala med dvema valjema in se tako temeljito ožela. Lucija Perko je vrtela ožemalnik, drugi dve pa sta poravnano rjuho vstavljali med valja. Pri tem opravilu je bila torej potrebna kar številna ekipa.

Drugače je bilo ročno ožemanje rjuh kar zahtevno in nič kaj lahko opravilo. Spomnim se, da sem pogosto moral pomagati mami pri ožemanju. Vsak na enem koncu sva držala rjuho, čim bolj nategnjeno, mama pa jo je ovijala, da se je odcedila iz nje voda. Jaz sem običajno rjuho le držal in zgodilo se je, da mi jo je izvila iz rok, da je padla na tla, pa je bil kraval, saj je bilo potrebno ponovno izpiranje z vodo. Pri nas smo bili vezani na vodo iz vodovoda, zato so gospodinje pranje opravljale kar doma v hiši ali na dvorišču. Potem se je žehta sušila na dvorišču, kjer so bile napeljane špage, podprte z lajštami. Pozimi pa so žehto sušili ob krušni peči, verjetno pa so takrat prali malo bolj poredko.

Mnogo lažje je bilo vasem, ki so imele v bližini potok, kakor je na primer Dolenja vas, od koder prihaja soproga. Takole je potekalo izpiranje doma skuhane žehte:

Čeber s prekuhano žehto so naložile na koreto, poleg še perivnik in se podale na Cerkniščico. Tam so bila posebna mesta “plotki” (ob potoku je bilo urejenih za pranje več takih mest), kjer so gospodinje spirale žehto, manjše kose kar v potoku, večje na perilniku. To je bilo tudi primerno mesto za opravljanje in vaške čenče, včasih so se za boljši prostor ob potoku tudi sporekle.

Slovarček:

  • šporget: štedilnik
  • žajfa: milo
  • špaga: vrv
  • lajšta: letev

Viri:

  • Marija Perko

Kraj: Unec
Datum: okoli leta 1950
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 8. 1. 2018
Oblika: kopija fotografije

Advertisements
One Comment leave one →
  1. 15. 02. 2018 12:08

    Se kar strinjam s tistimi, ki menijo, da so ženskam resnično emancipacijo prinesli pralni stroji 😉

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: