1960 Rakek – Miro Milavc makla bukova polena
Miro Milavc makla bukova polena za celulozo na skladišču Gozdnega gospodarstva Postojna na Rakeku na nekdanjem Kovačevem placu (skladišču lesa), kjer je danes naselje Pod Srnjakom.
V ozadju na fotografiji vidimo kamion TAM (Tovarne avtomobilov Maribor) in skladovnice bukovih polen, pripravljenih za maklanje, da jih bodo oddali za celulozo, saj so tako zadostili direktivam oblasti (politike), ko so morala gozdna gospodarstva letno oddati določene količine lesa za proizvodnjo celuloze in papirja. Papirja za časopise seveda nikoli ni smelo zmanjkati.
Poleg smreke in jelke (za proizvodnjo celuloze iz bora je bil poseben sulfatni postopek; iz našega območja smo bor pošiljali v Maglaj) se je za celulozni les lahko uporabljalo določen delež bukve. Iz bukove celuloze so pri nas po drugi svetovni vojni v tovarni celuloze in papirja v Krškem izdelovali manj zahteven časopisni papir. Letno so predelali okoli pol milijona kubičnih metrov bukovega lesa, leta 2006 pa so proizvodnjo bukove celuloze ukinili.
Da je bil bukov les primeren za celulozo pa je bila potrebna posebna obdelava, ki se ji je reklo maklanje. Metrskim polenom bukve je bilo treba poleg lubja odstraniti tudi kambij. To se je storilo tako, da je delavec postavil poleno na kozo in z rezivnikom olupil poleno, tako da je odstranil lubje in kambij. To pa je lahko naredil le tako, da je z lubjem vred odstranil še prvo letnico. Kar zamudno opravilo. Tudi dijaki srednje gozdarske šole smo pri terenskem pouku maklali.
Kako prav pride vsaka informacija o fotografiji: Milavc Miro, makla les 1960. Prav bi bilo, da bi na fotografiji zapisali še kraj, kjer je posnetek nastal in še kakšno zanimivost.Viri:
- Tone Udovič, gozdarski tehnik (Janezkov Tone z Unca), Grahovo.
Kraj: Rakek
Datum: 1960
Avtor: neznan
Zbirka: Tone Gornik
Skenirano: 7. 10. 2017
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Tudi sam sem, mislim, da leta 1959 ali leto prej, s še nekaj vrstniki, zanesljivo se spomnim le Slavka Mesesnela, maklal bukova polena na tovornem delu (rampi) železniške postaje na Rakeku. Če so bila polena še sveža, je šlo delo dobro od rok, če pa je bila pošiljka že zasušena, si se v julijski vročini zelo mučil za pičel zaslužek.
Precej let kasneje mi je gospa, ki je v tistem času delala v pisarni podjetja, med smehom povedala, koliko veselja so zaposleni v upravi imeli z nami. Vsak dan proti koncu delovnika je prišel na rampo nadzornik, da je izmeril prostornino olupljenih polen. A hudomušni mož je neopažen najprej nekaj časa postal za bližnjo skladovnico in prisluhnil našim pogovorom. Lahko si je predstavljati, katera tema je med 17 in 18 – letniki tedaj prevladovala. No, naslednje jutro pa je neskončno zabaval gospe v pisarni s pripovedjo, o čem so včeraj govorili “njegovi seksologi”, kot nas je imenoval…