Skip to content

1927 Mašun – Akademski slikar Franc Sterle

16. 03. 2019

Casa Forestale Nord – Masun. Gozdarska hiša Mašun, pogled iz severne strani. Pozneje je bil tu, kjer se konča levi del stavbe, prizidan stolp, ki je viden na številnih posnetkih Mašuna.

Na razglednico sem naletel na Bolhi, zanimiva se mi je zdela tako zaradi Mašuna, še bolj pa zaradi tega, ker je bila poslana akademskemu slikarju Francu Sterletu, ki je naše gore list (* 1889 Dolenja vas pri Cerknici; + 1930 London). Dve zgodbi lahko povežemo s to razglednico: prva je o gradnji gozdarske hiše na Mašunu in uporu kmetov, ki so novogradnjo najprej porušili; druga pa o stvaritvi, ki jo je naslovnik razglednice, akademski slikar Franc Sterle, ustvaril za veleposestvo Snežnik.

Prva zgodba.

Gospostvo Snežnik je dolgo obdobje po sprejemu patenta o odkupu služnosti leta 1853, neuspešno odkupovalo servitutne pravice od okoliških kmetov. O zapletih je decembra 1866 na 9. seji razpravljal celo Deželni zbor Kranjski. Tole preberemo v Bleiweisovih Novicah 2. januarja 1867:

V imenu odseka za prošnje bere poročevalec Svetec prošnjo (v slovenskem jeziku) županije Knežaške na Notranjskem, da bi se gozdne pravice bržko mogoče odškodovale. Sedem vasi je (Knežak, Beč, Korotnice, Trnovo, Bistrica, Vrbovo in Zemone), ki po sodbah od leta 1793 in 1794 vživajo vse pravice za drvarijo in kupčijo v Šneperskem gozdu; zdaj pa že 10 let ne dobivajo, kar jim gre, ker gozdne pravice še niso v red djane. Silna škoda se jim godi, vrh tega pa ga že ni skor soseščana, ki ne bi bil že zaprt bil ali na denar kaznovan. — Odsek nasvetuje: naj se ta prošnja se zapisnikom vred izroči vladi s prošnjo, da pripomore v hitro dognanje zemljiščine odveze, in da se tožni dan ne preloži več. Sicer pa poročevalec Svetec še želi, naj bi vlada važne gozdne stvari v posebno skrb vzela, in ob pravem času tudi to prevdarila: ali bi se ne dalo pomiloščenje takim, ki so bili obsojeni, pa niso bili navadni gozdni tatovi ali roparji. — Tudi dr. Costa (slovenski) govori za to, da bi vlada v pravem času po pravem prevdarku mislila na pomiloščenje. Meni so — pravi — te pravice in okoljstave prav dobro in na tanko znane in jaz se spominjam nekterih primerljejev. Ko sem jaz kot zagovornik pred deželno sodnijo ljubij. zagovarjal več ko 50 Notranjcev, tistokrat sem jaz, kakor se meni zdi, popolnoma dokazal nedolžnost obdolženih; prva stopinja sodnijska, namreč deželna sodnija ljubljanska, pa je vendar zatožene obsodila. Naddeželna c. k. sodnija graška jih pa popolnoma nedolžne spoznala in c. k. najvišja sodnija jih je pa zopet kakor prva stopinja sodnijska obsodila. Ta primerljej nam kaže očitno, kako dvomljive da so vse te pravice, ker so tri sodnije ravno iste obdolžene, dve namreč za dolžne, ena pa za nedolžne spoznale. To nam dovolj kaže, da so zares pravice in okoljstave dvomljive ter da je zares potrebno in primerno, da slavna vlada o spodobnem in pravem času Njih Veličanstvu predlaga amnestijo za naše Notranjce. Tudi dr. Bleiweis (slovenski) povdarja, da bi ob svojem času želeti bilo pomiloščenja, ter pravi: Na Notranjskem je že toliko v teh zadevah obsojenih, da v nekterih krajih je že zdaj morebiti težavno bilo in še le bode dobiti občinski zastop. Neki župan je rekel: ,,Razun našega cerkvenega patrona sv. Lukeža nimamo pri nas nobenega, kteri bi že ne bil obsojen in kaznovan!,, To reč je toraj treba prevdariti! Ko v deželnem zboru ni bilo še nobenega govora o teh zadevah, je že gospod Koren, kot predsednik planinske kmetijske poddružnice, poročeval občnemu zboru kmetijske družbe leta 1862. to, da v 18 mesecih je bile v ložkem okraji v preiskavo djanih 1155; tedaj vsaki mesec 64, vsaki dan dva in to samo v enem okraji. Jaz, kakor gotovo vsak drug izmed nas, loči navadno tatinstvo ali roparstvo od tistih prestopkov, kteri se, žali Bog, večkrat gode v potrebi, ko gosposka ima izkazati to, kar gre pooblastencem. Ako ona tega ne izkaže, sili to kmeta v veliki potrebi, da si tudi sam pomoči išče. In to so tiste zadeve, ktere zaslužijo tanjšega prevdarka. Naj bi slavna vlada to stvar o pravem času prevdarila, da se pomilostijo tisti, ki niso navadni tatje ali roparji bili, sicer utegnemo res tako daleč priti, da ne bomo imeli na Notranjskem mož, ki bi mogli za župane in odbornike voljeni biti.

Da bi preprečil sekanje gozdov kmetom iz področja Knežaka in okolice je Jurij Schönburg-Waldenburg leta 1874 gradil na Mašunu gozdarsko hišo, kjer bi stanujoči gozdar preprečeval kmetom posege v gozdove. Zaradi neurejenih servitutnih pravic, so se kmetje uprli, 24. avgusta se je zbralo 120 moških, ki so pregnali gradbene delavce, ki so gradili gozdarsko hišo in vse dotlej zgrajeno porušili.

Slovenski narod je o tem poročal 29. 8. 1874, št. 196:

Domače stvari.  — (Kmetski upor.) V Knežaku na Notranjskem so kmetje razbili zarad gozdnih servitutnih prepirov neko logarsko hišo grofa Schönburga. Vojaki so tja zarad tega poslani. (O tem smo v zadnjem listu „Sl. Naroda” govorili v uvodnem članku, pa so nam c. kr. možje list konfiscirali! Ur.).

Podrobneje so o tem poročale Bleiweisove Novice 2. 9. 1874, št. 35; tokrat oblast ni preprečila objave:

Iz Notranjskega 31. avg. — Poročati mi je o siloviti dogodbi, katero mora sicer vsak rodoljubni človek obžalovati, ki bi se pa morda ne bila dogodila, ko bi vsak urad svojo dolžnost storil. Knežaski seljani na Pivki imajo namreč v gozdu kneza Schönburga v Šneperku pravico do drv in lesa, in sicer gruntar do 100, polgruntar do 50 bukev, tisti pa, ki ima četrt grunta, do 25 bukev na leto. Ker je Pivka večidel gola, bi Knežačani, ki nimajo druzega zaslužka, ne mogli živeti, ako bi se jim ta pravica prikrajševala. Že dalje časa imajo praske in sitnosti s knezevimi gozdarji, zlasti so se pa te pomnožile letošnje leto, ko je dal knez „na vratih”, kjer je edina vozna pot iz gozda, zidati logarijo (borštnarijo), da bi nihče ne mogel iz gozda kaj peljati, česar bi logarji ne videli. Razmere med to graščino in kmeti se popolnoma enake onim med obrtnijsko družbo (Industriegesellschaft) in kmeti na Gorenskem. Knežačani so se v tej zadevi že obrnili do različnih cesarskih uradov iskaje pomoči, a gonili so jih od Poncija do Pilata in tako so sklenili s silo si pomagati, se zbrali 25. t. m., mahnili proti logariji še komaj na pol izdelani in jo razdjali. Vsled te silovitosti so bili poslani vojaki v Knežak, zločinci se bodo vlačili po ječah in morali poplačati knezu škodo, katere, kakor slišimo, knez zahteva 3.000 gold. Mi nikakoršne silovitosti ne zagovarjamo, vendar moramo spregovoriti še druge besede. V deželnem zboru Kranjskem se je že mnogokrat prašala vlada, kdaj bodo uravnane te gozdne homatije, al vladni zastopnik ni vedel nič gotovega odgovoriti. To nam je vse znano, kakor tudi to, da zelo zavlečena stvar groza denarja stane deželo našo; o tem bi gosp. dr. Shöppl , ki si je že na tisuče popotnine prislužil, vedel največ povedati. Nam se zdi, da bi bilo že lahko vse v redu, in potem bi se silovita dogodba pri ljudeh, katere še celo „Tagblatt” mirne imenuje, ne bila mogla pripetiti, ker bi bil vsak kmet gospodar v lastnem delu. Vprašamo tedaj: kam se nam je obrniti, da se bodo dotični uradi v rešenji tega silnega vprašanja podvizali in kdaj prav za prav bo za gotovo rešeno? Vsaka reč mora vendar vsaj enkrat konec imeti. Kranjski servituti pa menda nikoli!! Vlada stori svojo dolžnost!

Na porušenem gradbišču so spet takoj pričeli z gradnjo in jeseni leta 1875 se je v zgradbi nastanil prvi gozdar Anton Satran.

Druga zgodba.

Eden od Schönburgovih gozdarjev (uprava za gozdove, ki so bili med vojnama pod Italijo je bila v Ilirski Bistrici), dober znanec slikarja Franca Sterleta (upam, da bom ugotovil, kdo je bil) mu je na razglednici Mašuna sporočal:

Gospod
ak. slikar Sterle Franc
Ljubljana
Aleksandrova cesta 2/IV SHS

Dragi!

Na Tvojo karto Ti sporočam, da je g. direktor glede reprodukcij izročil za nas določeno število Schauti, pa mislim, da Ti je taisti tudi sporočil. Mislim, da je naročenih 150 komadov. Najbolje da se obrneš na upravitelja Schauto.

Rad bi šel v Ljubljano pa ne dobim potnega lista. Te pozdravlja. 
(Podpis neprepoznan.)

Da bi razvozlal to skrivnostno pisanje, sem se obrnil na gospo Majdo Obreza Špeh na gradu Snežnik. Odgovorila mi je, da lahko predvideva, da gre za litografsko razmnoženo risbo (skico) portreta Hermana Schönburga Waldenburga, zadnjega lastnika veleposestva Snežnik, ki je datirana 28. 10. 1926. Šestega februarja 2019 sem si v gradu Snežnik ta portret tudi ogledal in skupaj sva presodila, da se zapis na razglednici poslani slikarju Francu Sterletu nanaša prav na ta portret. Prišla sva do sklepa, da je bil portret natisnjen v 150 izvodih in da so bile verjetno z njim opremljene vse gozdarske in lovske izpostave na območju Snežnika, v dar pa ga je gotovo dobilo najodgovornejše osebje na veleposestvu.

Več je o tem ugotovila ga. Bučić, ki pravi v Kroniki (2000 št. 1-2) takole:

leta 1965, ko smo kot strokovna komisija prvič popisovali snežniški inventar pa je bil na tej steni (v spalnici op. Perko) njegov velik oljni portret iz leta 1926, delo cerkniškega rojaka, akademskega slikarja Franja Sterleta (1889-1930) iz bližnje Dolenje vasi. Na željo prinčevih sorodnikov je Zavod za spomeniško varstvo Ljubljana leta 1969 izdal dovoljenje za izvoz portreta v Italijo, nam pa je ostal fotografski, ne ravno kvalitetni posnetek, po katerem skušam v skopih vrsticah podati njegovo stilno opredelitev. Gre za odličen, sicer malce zapet, a formalno imeniten portret princa Hermana, upodobljenega v naslanjaču pred okroglo mizo v grajski knjižnici. Portretiranec je naslikan v frontalni drži. Obraz in roki sta močno detajlirani, medtem ko so drugi deli telesa oziroma temnega suknjiča in notranjščina sobe, obdelani svobodneje in velikopotezneje. Koliko se da razbrati iz fotografije bi Sterletovega portretiranca slogovno lahko uvrstili v postimpresionizem, sicer še na trdni realistični osnovi. Oljni portret na platnu je imel velikost 113 X 92 cm.  … V omari knjižnice je shranjeno nekaj litografsko razmnoženih risb Hermanovega doprsnega portreta (vel. 66 x 49 cm) z datumom 28. 10. 1926, tiskanih v Jugoslovanski tiskarni v Ljubljani. Portretiranec je upodobljen v istih oblačilih kot na Sterletovi oljni sliki, le da sta na risbi telo in glava v rahlem zasuku. Ker sta tudi izraz in modelacija obraza identična, lahko z gotovostjo zapišemo, da gre za študijsko risbo narejeno 3 dni pred slikanjem oljnega portreta.

Herman Schömburg-Waldenburg – avtor Franc Sterle. Portret hranijo na gradu Snežnik, ki ga upravlja Narodni muzej Slovenije.

 

Slovarček:

  • servitutna pravica: služnostna pravica, pravica do uporabljanja

Viri:

  • Majda Obreza Špeh
  • V. Bučić, 2000. Grad Snežnik po drugi svetovni vojni. Kronika, časopis za krajevno zgodovino št. 1-2. Str. 74-94.
  • Bleiweisove Novice; Slovenski narod

Kraj: Mašun
Datum: 31. 01. 1927
Avtor: Razglednica: Zirmann – Postumia;  Portret:  Herman Schömburg-Waldenburg – avtor Franc Sterle. Narodni muzej Slovenije grad Snežnik.
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 24. 1. 2019
Oblika: razglednica

No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: