1924 Cerkniško jezero – Zemljevid jezera in okolice

Za začetek nekaj skopih podatkov o Franju Sterletu, izdelovalcu zemljevida Cerkniško jezero in okolica. Več o njem lahko najdete na strani Notranjci.si., obeležja, pa tudi na strani Stare slike.

Franjo Sterle, slikar in risar se je rodil 7. maja 1889 v Dolenji vasi pri Cerknici, kovaču Antonu in Marjeti (roj. Opeka), umrl 28. aprila 1930 v Londonu, kot pešec v prometni nesreči, kjer ga je podrl motociklist.

Po končani osnovni šoli v Ljubljani je med letoma 1903 in 1905 obiskoval oddelek za kiparstvo umetnoobrtne strokovne šole, za tem do leta 1908 še strokovno šolo za lesno industrijo, kjer se je odlikoval v dekorativnem risanju. Med letoma 1909 in 1912 je študiral na dunajski akademiji, med prvo svetovno vojno je bil mobiliziran. Leta 1922 je bil soustanovitelj šole »Probuda« v Ljubljani, ki jo je vodil do leta 1925, nato je deloval kot svobodni umetnik ter potoval po Italiji, Korziki, Južni Franciji in Angliji. Slikal je z oljem ter risal z ogljem in svinčnikom, ustvarjal je predvsem portrete ter občasno krajine.

Med drugim je uredil knjigo M. Kabaja »Cerkniško jezero in okolica. S 24 slikami in 1 zemljevidom. Uredil Franjo. Sterle«. Natisnila in založila Učiteljska tiskarna v Ljubljani 1925. V tej knjigi je objavljen zgoraj omenjen zemljevid.

V Ljubljanskem zvonu št. 4 je leta 1925 v književnih poročilih objavljen kritični zapis omenjenega dela, avtorja Jožeta Rusa. Zaradi zanimivosti zapisa sem ga vključil v celoti.

»M. Kabaj: Cerkniško jezero in okolica«.

Domoznanstvo je zadnje čase pri nas silno zanemarjeno. Bili pa so časi, ko je bila ta lepa in koristna stroka prav krepko zastopana. Da, izkristalizirala se je bila celo do par knjižnih serij, zemljepisnih in zgodovinskih opisov. Naj omenimo samo zgodovine far ljubljanske škofije in opise okrajnih glavarstev, ki sta jih sestavljala duhovništvo in učiteljstvo včasih kar kolektivno. Toda danes, ko so šole v par letih tolikokrat menjale svoje učno osebje, danes so vsa ta dela kot učni pripomočki za pouk domoznanstva po večini obsojena na zaprašeno pozabljenost. In če katerega starejših učiteljev dvigne lokalni patriotizem, da ponovno opisuje svoj okoliš, tedaj se tudi on ne ozira na dela, ki so jih objavili o isti snovi drugi pisatelji pred njim. To je pred leti ugotovil F. Seidl, a isto moramo zopet poudariti tudi mi z odkritim obžalovanjem, da stvar še vedno ni krenila na bolje. Več ljudi več vidi. Ta naš zlati rek velja za inteligenco po deželi, za može, ki sta jih vsakdanje življenje in prosvetno delo pripela na isti kraj naše zemlje. Saj marsikoga izmed njih ni doletela sreča, biti ob pravem času na pravem kraju in mestu, da bi mogel opazovati vse mnogotere pojave v prirodi svoje okolice in prisluhniti vsem mnogoterim spoznanjem, ki se nabirajo v budni tradiciji avtohtonega prebivalstva. Zaradi tega moramo zahtevati od vsakega novega opisovalca, da pozna literaturo o predmetu, da v njej zbrano gradivo kolikor mogoče pomnoži in obogati z novimi vprašanji, potem pa vse skupaj kritično predela in umno razvrsti. In če je učitelju z dežele Ljubljana že preveč od rok, ima dovolj blizu okrajno učiteljsko knjižnico, kjer mu je prav gotovo na razpolago kak delec iz domoznanstva njegovega kraja. V tem oziru je vsak izgovor nedopusten. Da se zopet sklicujemo na starosto F. Seidla: »Vsak pisatelj – bodisi, da piše le za strokovne kroge, ali pa, da poučuje v poljudni obliki omikance sploh — se mora ravnati po načelu, ki je dandanes uveljavljeno že povsod, koder čislajo napredek«.

Od kraških predelov slovenske zemlje je Cerkniško polje s svojimi ojezeritvami stalo pač vedno najbolj v ospredju znanstvenega interesiranja. Številne nemške razprave o njem, posebno važnejše iz zadnjih desetletij, so nam bolj ali manj težko dostopne. Izmed teh omenjamo samo lepo monografijo »Die Seen des Karstes« sedanjega profesorja ljubljanske univerze Arturja Gavazzija, kjer najdemo med drugim tudi najpopolnejši topografski opis Cerkniškega jezera. Hočemo pa našteti imena vseh nam znanih mož, ki so se pri opisovanju istega kraja poslužili slovenščine. Ti možje so: župnik Jožef Bevk (»Novice« 1850), kustos Dragotin Dežman (1850), pismeni samouk in vaški župan Grega Kebe (»Novice« 1860), nadučitelj Andrej Likar (»Novice« 1863), okrajni sodnik Hinko Dolenc (1881), nadučitelja Dragotin Dermelj (v opisu »Logaško okrajno glavarstvo« 1889) in Josip Žirovnik (v Zabavni knjižnici Slovenske Matice, XI. zv., 1898), profesor Ferdinand Seidl (1899), meščanski učitelj Pavel Kunaver (v knjigi »Kraški svet in njegovi pojavi« 1922) in okrajni glavar Franjo Župnek (»Jutranje novosti« 1923 in »Narodni dnevnik« 1924).

Globokega vpogleda v zakone cerkniških ojezeritev od vseh teh mož res da ne smemo pričakovati. Vendar imamo v malem Dežmanovem spisu »Notranjske gore in Cirkniško jezero« vznosit leposloven opis, ki vsebuje obenem tudi prav jasne predstave o predmetu; spis je bil Bleiweis tudi uvrstil v »Slovensko berilo za I. gimnazijski razred« (Ljubljana 1850). Prav tam nam H. Dolenc v »Spominih o cerkniškem jezeru« (»Ljubljanski Zvon« 1881) na kratko, a sijajno označuje problem cerkniških posebnosti. V okvirju temeljite, že zgoraj citirane ocene, ki jo je v »Ljubljanskem Zvonu« 1899 F. Seidl napisal o Žirovnikovem »Cerkniškem jezeru«, pa je skrita že moderno-znanstvena razlaga v poljudnem »Seidlovem« slogu. Ali večina naštetih opisovalcev je po svoje zbrala in podala po nekaj topografskega gradiva, ne da bi se bila pri tem z večjimi uspehi poglobila v bistvo snovi.

Tudi od M. Kabaja ne zahtevamo razmotrivanj težje narave. Za take naloge so seveda predvsem poklicani strokovnjaki. Poudariti pa moramo, da bi mu navedeni slovenski spisi že sami mogli zadostovati, da bi svoje podjetje izvršil z uspehom, ki bi bil neprimerno večji od sedanjega, ko bi se le bil z dobro voljo poglobil vanje.

Sistema v ustroju knjižice in obdelovanju snovi ni. Nekatera poglavja glede pričakovane vsebine bridko razočarajo. Originalnih opazovanj pisateljevih ni mogoče najti. On pač obnavlja brez logičnih zvez bolj ali manj dobesedno odstavke iz H. Dolenca, J. Žirovnika in Fr. Župneka ter ponavlja pri tem po nepotrebnem stvari, kakor so n. pr. Župnekova vodovodna in cestna dela in načrti. Sploh vzbuja knjiga videz, kot da je rokopis šel skozi precej rok, preden je bil oddan v tisk, sicer bi ne bilo toliko neenotnosti in nepreglednosti.

Medtem ko našteva J. Žirovnik po vrsti 18 stalnih vodotokov, ki točijo svoje vode v cerkniško dnišče, jih M. Kabaj omenja samo osem. Pri Žirovniku se je F. Seidl čudil veliki nepazljivosti, ki je male studence vrgla v isti koš kakor »obrhe«, iz katerih privira voda posebno obilno na dan. V novi knjigi pa najdemo v družbi stalnih vodotokov že celo nestalne, obdobne jamske vodne bruhalnike, če ne celo požiralnike — Svetovno znana prva »estarela« (bruhalnik in požiralnik) v spodnjem delu jezera, ki leži nasproti Rešetu pod Javorniki, se imenuje in piše pravilno Suhodölica. Pod imenom Dinarskega Krasa si pisatelj predstavlja samo Srednje kranjski visoki Kras (glej »Ljubljanski Zvon« 1924, str. 281), ker Snežnik, Javorniki in Hrušica mu veljajo za enote, ki so Dinarskemu Krasu enakovredne. To je debela pogreška, ki je bil vanjo pisatelj zapeljan očividno od Fr. Župneka . O cerkniškem trgu in okoliških vaseh bi se dalo v kulturnozgodovinskem oziru povedati pač mnogo več in prav zanimivega. Seveda bi bilo treba potem prelistati vse naše zgodovinske publikacije in ne edinega Žirovnika.

Priloženi kartogram Fr. Sterleta ni ne edina in ne najpopolnejša karta, kakor beremo na str. 18. V tem oziru se dela krivica pač marsikateremu opisovalcu Cerkniškega jezera, predvsem pa Žirovniku in Gavazziju. Karta (1 : 40.000) je neokusno preobložena z navlako pojasnjujočih legend prav po vzgledu kart iz srednjega veka. Geodetsko-kubistična voglatost vseh črt na njej, ne samo zemljiških, ampak tudi prometnih in rečnih, pa je njena druga nenavadnost. — Važna Mala Ponikva izpod Danskega ključa sploh ni vrisana. Stržen od Male Ponikve do Rakovskega mostka je v navadni sušni dobi brez tekoče vode. Vkljub temu je bil doslej še na vseh kartah označen kakor vsak stalen vodotok. Da ne bo nepravilnih predstav, ga je torej treba z odcepki vred včrtavati s prekinjeno črto. Ušiva loka nima bruhalnika, pač pa slaboten, stalen studence. Samotni hribček južno od Cerknice ni Svinja, ampak Sinja gorica, pa Drvoseč ne Drvošec.

Med 75 strani besedila je vloženih kar 24 ličnih fotografskih posnetkov. Kakor je to sicer najboljši del knjige, moramo na žalost tudi tu ugovarjati. V slikah so namreč predstavljene samo točke, ki ležijo v trikotu med Cerknico, jezersko Gorico in Škocijanom, torej iz kraja, ki nam je deloma najbližji, deloma pa — na oni strani težko prestopne državne meje. Iz oddaljenega jezerskega vzglavja, ki je tudi v besedilu prav skopo obdelano, pa ni nobene slike. Kje so ostali divni obrhi v svojih zagatnih dolinah, kje je ves Zadnji kraj, ki je iz njega še vsak obiskovalec odnesel toliko vtisov romantičnega doživetja? Tudi o Suhodolici ni sledu ne na karti ne med slikami. Za vodiča obiskovalcem cerkniškega kraja knjige ne moremo priporočati, ker bi jim povzročala večji del same zmede. Če je pisatelj imel pred očmi ta namen, bi bil pač moral preštudirati način in ustroj Baedekerja in Badjure. (Jože Rus.)

Sam nisem podroben poznavalec Cerkniškega jezera, kljub temu da smo s prof. dr. Francem Habetom spoznavali njegove skrivnosti preko šolskih izletov, jamarskega društva in njene foto sekcije. Prehodili smo ga po dolgem in počez. Spominjam se raziskav v času, ko je jezero presahnilo, požiralnikov v zadnjem kraju, še posebno pa obisk Male in Velike Karlovice. Ob neki priliki nam je zaupal tudi skrivnost, da si je uredil »nudl plažo« v Zadnjem kraju pod vznožjem vasi Otok, ki jo je redno obiskoval.

Pa se vrnimo na zemljevid, ki je kljub starosti nastanka zelo zanimiv in poučen. Tudi prikaz tabele je za nestrokovno javnost poučen in zanimiv za primerjavo na sedanji čas. Podrobno so naštete in oštevilčene vse jezerske jame (tako imenovani bruhalniki in požiralniki).

Iz zapisa ob strani je razvidno tudi, da je že leta 1925 obstajala redna “avtomobilna” povezava med Cerknico in Ložem.

Ustavil sem se tudi pri Rakovem Škocjanu, ki ga opiše na zemljevidu takole: “Znameniti ŠKOCJAN ali ŠKOCJANSKA DOLINA s krasnimi jamami, predori in čudovito lepimi naravnimi mostovi, z lepim potokom in s cerkvico sv. Škocjana (razvalina.)” Omembe Zelških jam ni na zemljevidu.

Zanimive so tudi primerjave nazivov krajev na karti glede na današnji dan, naj omenim le nekatere: KOŽLEK – KOŽLJEK; MAHNETE – MAHNETI; ŽIROVNICA – ŽEROVNICA; ZEVŠE – ZELŠE; JVANJE SELO – IVANJE SELO; SLIVCE – SLIVICE; VIŠEVK – VIŠEVEK; KLANEC – KLANCE; GOR. JEZERO ali VRHJEZERO; ŠT. PETER NA KRASU – PIVKA; in še bi se našlo kaj.

Viri:

• wikipedia
• Slovenski biografski leksikon
• Dlib.si

Kraj: Cerkniško jezero
Datum: 28. 4. 1924
Avtor: Franjo Sterle
Zbirka: Miro Juvančič
Skenirano: 31. 10. 2021
Oblika: kopija dokumenta