Skip to content

1924 Postojna – Vila Jurca

15. 03. 2019

Jst, k sm tež’k komunajzer, bom začela na levi. Tam je edn del hiše, v kateri je bila nekdaj gostilna. Po domače so ji rekli »Pri nagi ritki«. Nič bat’! Ni bilo tako zaradi kakšne fejst kelnarce, ki so jo nedvomno imeli, ampak zaradi fasadne poslikave. Na pročelju so bili namreč naslikani goli angelčki z lepimi baročnimi ritkami, nepokritimi in tako se je gostilne prijelo domače ime. Menim pa, da če bi bili angelčki, ne bi kazali ritk zato bo bolj verjetno, da so bili amoreti.

V hiši desno od nje je nekaj časa živel znameniti postojnski slikar Aurelio. V dvajsetih letih 20. stoletja je bila v njej knjižnica, ko sem jaz hodila v gimnazijo (pred par leti) pa je bila tam mlečna restavracija. V njej so se zbirali postojnski fantje, ki so že imeli lepe motorje in avtomobile. Parkirali pa so jih nasproti mlečne. Takrat Vilharjevega spomenika še ni bilo oziroma ga ni bilo več. Prve tople pomladne dni smo gimnazijska okna odprli na stežaj, da bi v razred prišlo malo sonca in zraka. To je bila le krinka, da smo lahko visele na oknih in preverjale, kdo je v mlečni in s kom. To je bila primitivna oblika video nadzora. Fantje po oknih niso viseli, so hodili kadit in lulat v parih. Kje je tukaj kavelj, mi še do današnjih dni ni uspelo ugotoviti. Nekega dne je v razred stopil profesor Savo Tomić in dejal: »Punce, pojdite stran od oken. So me že trije Italijani vprašali, če je tukaj kupleraj.«

V stavbi mlečne restavracije je bila gostilna »V tihi dolini«, ki so jo oglaševali kot najbolj obiskano in najcenejšo gostilno v Postojni. Lastnik je bil Josip Paternost.

Razglednica pa nosi naslov »Vila Jurca« in bi jo zaradi tega lahko postavili bolj v sredino slike. Nekdaj je tu stal dvorec Adlershofen, okrog leta 1910 pa je na tem mestu zgradil družinsko vilo veleposestnik in trgovec Franc Jurca. Zgrajena je v historicističnem slogu z značilno fasado, obdajal jo je velik vrt. Proti koncu prve svetovne vojne je v njej stanoval Svetozar Borojević von Bojna. Danes je v stavbi okrajno sodišče, zemljiška knjiga in kataster.

Znamenita mlečna restavracija in Vilharjev spomenik.
Če ne bi vedela kaj je na sliki, si s tem tudi ne bi mogla pomagati.

Slovarček:

  • amoret: mali deček, največkrat s perutmi, ki predstavlja boga ljubezni v posvetnih scenah
  • historicizem: arhitekturni slog v obdobju od 1830 do 1930, ko so stavbam dali podobo starejših obdobij. V širšem smislu pomeni vračanje k pomembnim ugodovinskim stilom: grškemu, rimskemu, egipščanskemu …

Viri:

Kraj: Postojna
Datum: 1924
Avtor: I. Stein, Trst
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 17. 12. 2015
Oblika: razglednica

11 komentarjev leave one →
  1. francmazi permalink
    15. 03. 2019 09:51

    Imenitnemu opisu seveda ni kaj dodati. Ker sem pa v letih od 1968 do 1966 kot občinski javni tožilec za Postojno, Ilirsko Bistrico in Sežano služboval prav v tej zgradbi (prva štiri okna z leve v prvem nadstropju), navedem drobec spominov. V sredini prvega nadstropja je bila in je še razpravna dvorana; prvotnemu lastniku je služila kot salon. No, nekoč je bila tam obravnava v kazenskem postopku zoper mladega peka zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti. V svojem NSU Prinzu se je s še tremi kolegi iz službe peljal iz Postojne po makadamski cesti čez železniško progo proti Javorniku. Ko je bil ravno na prehodu čez progo, ki ni imela zapornic, je iz ovinka v useku z njegove leve pripeljal vlak, ki je treščil v levi bok NSU-ja in ga odbil v elektrovodni drog precej daleč na desno. Tu je avto dokončno razpadel. Fotografije kraja trčenja so bile grozljive, a posledice pri ljudeh prav čudežno majhne. Le potnik v avtu za voznikom je imel zlomljeno roko. Voznik se je zagovarjal, da zvočnega signala lokomotive ni slišal. V avtu so imeli nov kasetofon, poslušali so glasbo. Sodnika je zanimalo, ali se spomni, katero melodijo so tedaj poslušali in obdolženec: Suze liju plave oči.

  2. francmazi permalink
    15. 03. 2019 09:57

    Očitno napako moram takoj popraviti. V Vili Jurca sem služboval od 1968 do 1976.

  3. Ivanka Gantar permalink
    15. 03. 2019 14:54

    Bravo, Franci. Crklna od smeha. NSU Prinzu so rekli tudi leteča truga. Se pa ne spomnim, zakaj.

    • 15. 03. 2019 15:17

      Ja NSU-ju so res rekli da je leteca truga.Zakaj?Avtomobil je imel motor zadaj tudi pogon na zadnja kolesa,torej glavnina teze je bila zadaj.Prednji del avtomobila pa zelo lahek,zato je pri vecji hitrosti hitro postal nevodljiv(ti levo ali desno on naravnost!!!) in tako je prislo do zdrsov,prevracanj in podobno.Morate pa se upostevati da je bilo veliko makadamskih cest in pa gume najveckrat stare,zlizane ….

      Lp Andrej Korosec

  4. dusangogala permalink
    15. 03. 2019 16:01

    Franci: super anekdota.

  5. Anonimno permalink
    16. 03. 2019 08:45

    Meni pa je stršno všeč tista o tov. Tomiću.Celo dopoldne sem bila dobre volje, ker sem ga prav videla kako je komentiral.In res smo visele z oken!!!!

  6. alojzmazij permalink
    17. 03. 2019 08:07

    Da bi nekako popravili nesorazmerje v razporeditvi teže NSU-jca, posebno pri modelu 1200, so skrbni vozniki v prtljažnem prostoru spredaj vedno vozili po dve vreči peska. Lepo eno na levo in eno na desni stran, pa se je vodljivost “leteče truge” nekoliko popravila. Iznajdljivost naših ljudi ne pozna meja!

    • 17. 03. 2019 12:44

      Ko smo ze pri obtezitvah avtomobilov.Spomnim se primera ko sem se delal v zadruznem mlinu(Rutarjev mlin)v Cerknici je prisel v mlin mozakar z Opel Kadett-om (tip C)ki je imel pogon zadaj in moror spredaj.Zacelo je mocno sneziti,doma je bil nekje iz visjih predelov takratne Cerkniske obcine.Pravi:”Daj mi dva žakjla koruze,da dom lahko prisel domov.!!)Seveda so bili takrat žaklji(vrece)pakirano po 50Kg.

      Lp

Trackbacks

  1. 1970 Triglav – Profesorji postojnske gimnazije | Stare slike
  2. 1931 Planina – Odkritje Vilharjevega spomenika | Stare slike

Dodajte komentar

%d bloggers like this: