1917 Avstro-Ogrska – Soška fronta
Razglednica je iz zbirke Jožefe Šumrada. Mi si ne »izposojamo«. To povem zato, ker enako sliko hrani Goriški muzej v Novi Gorici in ne vedo, kateri kraj je na sliki. No, mi tudi ne.
Pred podrto šolo počivajo vojaki. Počivajo ali pa čakajo na premik. Slika je nastala 17. septembra 1917, po koncu enajste soške bitke, ki je trajala od 17. avgusta do 12. septembra 1917. Številčno naj bi bila to največja in zadnja italijanska ofenziva ter najbolj krvav spopad na slovenskih tleh. Najsrditejši spopadi so potekali na Škabrijelu nad Gorico. Če bi ga Italijani zasedli, bi jim to omogočilo napredovanje v notranjost Avstro-Ogrske. Avstrijska armada je uspešno zadrževala napade in Italijani so obupali. Štirideset tisoč italijanskih vojakov je padlo, 108.000 je bilo ranjenih, pri nasprotnikih pa 10.000 mrtvih in 45.000 ranjenih. Na neki italijanski spletni strani sem zasledila, da naj bi Italijani v tej bitki tudi prvič uporabili letala. Ker tega podatka ne najdem nikjer drugje, npr. na kakšni avstrijski spletni strani, ga vzemimo z rezervo.
Da ne bomo samo o smrti. Črniče, vipavska vas v neposrednem zaledju soške fronte, so bile prva vas, ki ni bila izseljena. Tamkajšnji dekan Alojzij Novak je vestno beležil dogodke med vojno in tako zapustil dragocen dokument. Skozi vas so se valile reke ljudi; na eno stran begunci, v nasprotno vojaki. Z vojsko pa so prišle kuga, spolne bolezni in prostitutke. »Nekatera dekleta so se z vojaki sprehajala, nekatera pa so počela tudi kaj več,« in dekan Novak je kot vrhovni moralist, ki je zadolžen za vaško etiko in moralno držo, dogajanje skrbno opazoval in vse podrobnosti tudi zapisal (dobeseden navedek s spletne strani). Kjer je vojska, tam so kurbe. Take in drugačne. Pa o tem kdaj drugič.
Slika je last Antona Šumrade.Viri:
- https://www.rtvslo.si/prva-svetovna-vojna/italijani-prihajajo-v-gorico-se-polzi-bi-prej-prisli/366867
- https://www.sta.si/2124622/soska-fronta-in-njenih-12-bitk-kronologija
Kraj: zaledje Soške fronte
Datum: 17. september 1917
Avtor: neznan
Zbirka: Jožefa Šumrada
Skenirano: 26. 8. 2010
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Matevž Mlakar, Lohnetov oče, rojen 1894, avstrijski vojak, odlikovan z veliko srebrno medaljo in Maistrov borec, iz Markovca, rojen na Knežji Njivi, je med obširnimi spomini, ki jih je pogosto pripovedoval okoli leta 1984 takole omenil avione ( prestavljeno iz narečnega zapisa v knjigi Andrejeva stopinja, 2004 Kmečki glas, 5. poglavje):
” In tako smo bili potem spet v rezervi… in kakih osem kilometrov od Piave – moram še to pripomniti… kaj sem jaz takrat videl na lastne oči: se je vzdignil iz koruze na našem zasedenem ozemlju amerikanski avion!!”
Neverjetno srditost italijanskih vojakov v bitkah za Škabrijel pa tudi Mrzli vrh in drugod je nekoliko mogoče pojasniti tudi z dejstvom, o katerem se malo govori, saj ni v čast komandi italijanske vojske. Vojake so naganjalii v napade na položaje, ki jih je nasprotnik tudi s strojnicami in bombami odločno branil, tako da so prve vrste napadalcev padle že na začetku napada, naslednji pa so morali čez trupla tovarišev, dokler niso številčno opešali in se umaknili. Komanda italijanske vojske je v obupnem poskusu dvigniti bojevitost svojih vojakov, ki niso imeli pravega motiva za bojevanje (osvajali so tuje ozemlje, naši pa so branili svoje!), uvedla “decimiranje”. To je pomenilo, da so po neuspešnem napadu postrojili vojake, vsakega desetega določili za ustrelitev in to takoj izvršili. Nekateri zgodovinarji ugibajo, da je tolikšna brezobzirnost italijanskega vojaškega vrha na splošno izvirala tudi iz želje, da se bo njihova država na mirovnih pogajanjih po vojni lahko sklicevala na čim večje število svojih žrtev in tako izsilila kar največ nasprotnikovega ozemlja. Življenja navadnih vojakov pri tem pač niso bila pomembna.
Vredno si je ogledati to bojišče. S ceste Kromberk – Solkan vodi še iz te bitke povezovalni jarek (kota 408) do vrha Škabrijela (kota 552). Po tem jarku vodi označena planinska pot, je zelo zanimiva, saj je globok skalni jarek mestoma še popolnoma ohranjen in ob poti naletimo na številne kaverne. Težje pa si je med drevjem in grmovjem ob poti predstavljati, da po ofenzivi na hribu ni rasla več niti trava.