Skip to content

1905 Unec – Anton Jeršan

17. 05. 2019
tags: ,

Unec okoli leta 1900. Takrat Antona Jeršana ni bilo več med živimi, z njegovo vdovo Alojzijo (Louiso) se je poročil August Belle in na posestvu že kraljeval. Pa bo naš prispevek vseeno posvečen Antonu Jeršanu, do leta 1890 gospodarju hiše na razglednici, ki je nosila številko Unec 10.   Zanimivo na razglednici je še, da je pošiljatelja, ki je tekst pisal seveda v nemščini, tako motil slovenski napis Pozdrav iz Unca, da ga je prečrtal.

Še pred nekaj leti je bila v tej hiši dolgoletna znana gostilna, pa so jo žal zaradi širitve ceste in ureditve križišča porušili. Kar nekaj krajevno pomembnih mož je živelo v tej hiši in gospodarilo s pomembnim posestvom. Med najpomembnejšimi je gotovo Anton Jeršan (1815 – 1890), ki se je tu rodil in umrl. Njegov oče Jakob Jeršan (1790 – 1855) se je z Unca 28 priženil na Unec 10 k Neži Javornik. Po očetu Jakobu je posestvo prevzel sin Anton Jeršan. Anton je bil dvakrat poročen, prva žena Terezija Obersnel (1820 – 1873) je prišla iz Divače. Anton in Terezija sta imela pet hčera. Po smrti prve žene se je Anton Jeršan poročil z Alojzijo rojeno Kete (1845 – 1901). Po smrti Antona Jeršana se je Alojzija (Louisa) poročila z Avgustom Belletom, znanim po ciglarni na Rakeku, katere začetnik pa je bil prav Anton Jeršan. Tako je posestvo iz rok Jeršanov prešlo v roke Belletov.

Pa se povrnimo k Antonu Jeršanu. Takole je njegovo smrt predstavil 29. 01. 1890 Slovenski narod: 

Z Rakeka, 28 januvarija. Danes zjutraj je umrl na Unci tamošnji posestnik in trgovec g. Anton Jeršan v 76. letu dobe svoje. Njegova smrt je za Unec in ves kraj velika izguba, kajti pokojnik bil je v najširših krogih  zelo priljubljen, bil marljiv in razumen pospeševalec kmetijstva in gozdarstva na Notranjskem. Njegova prizadevanja bila so zelo uspešna, svoja posestva pouzdignil je v vzgledno gospodarstvo in njegovo delo imelo je ta veseli uspeh, da so ga sosedje začeli posnemati in so se razna gospodarstva vidno boljšala. Za nesebično in uspešno delovanje za prospeh živinoreje, gozdarstva in sadjarstva ga je c. kr. kmetijska družba večkrat odlikovala.

Razven tega bil je pokojni Jeršan veliko let občinski svetovalec, član šolskega sveta in načelnik cestnemu odboru. Vse te častne in zaupne službe opravljal je točno in vestno in si pridobil hvaležnost tamošnjega prebivalstva. Posebno pa je še omeniti, da je Jeršan z neumorno svojo požrtovalnostjo dognal pravdo zaradi servitutnih pravic posestnikov na Unci, Rakeku, v Cerknici, Planini i. t. d. v gozdovih graščine Haasberške in s tem vsem rečenim okrajem jako veliko koristil.
Jeršan bil je odkritosrčen značaj, poštenjak v vsacem oziru, dobrotnik revežem, za občino Unec pa skrben oče. Zato je njegova smrt vzbudila povsod veliko žalost in vsakdo toži: Jeršana ni več! —
Blag mu bodi spomin! 

Pa si njegovo delo oglejmo malo bolj podrobno. Takole se prične kronika šole na Uncu leta 1855:

“Nevednost je najdražja stvar na svetu. Ta resnični izrek je bil vrlim Unčanom pred očmi, ko so sklenili pred več leti ustanoviti si domačo šolo.

Prejšnje čase pošiljali so nekateri premožnejši in za blagor otrok vneti stariši svojo deco v Ljubljano v šolo, nekateri tudi v bližnjo Postojno. A, vse to ni še zadostovalo tirjatvam novejšega časa kajti le premožnejši in za napredek in poduk svojih otrok res vneti stariši storili so to svojo dolžnost, a druzim ni bilo mogoče, zato so brez poduka moral doma ostati.

Tedanji Unški župan godpod Anton Jeršan, vsestransko izobražen mož, spoznal je čedalje bolje veliko važnost in imenitnost šole, in z njim vred so tudi drugi soseščanje in možje čutili nje živo potrebo. Posebno med njimi so se odlikovali in popolnoma vneti bili za ustanavljanje šole na Uncu tedanji srenjski odborniki, kakor: Jurij Puntar, Andrej Gabrenja, Janez Kunc, Matevž Modic po domače Majer iz Ivanjega sela, Tomaž Šlajnar iz Slivic, in še nekateri drugi soseščanje. Omenjeni gospod župan prevzel je kot načelnik tega blagega podozetja to težavno nalogo, da se postavi soseščanom domače ognjišče blage presvete omike. Čez nekaj časa potem pride v našo vas neki čedno oblečen popotnik Anton Lebar po imenu, doma iz Gorenjskega iskajoč si kakega posla. Ko zvemo, da zna dobro čitati, čedno pisati in tudi nekoliko številiti koj ga obdržimo za privatnega učitelja. Ta za silo šola trajala je 2 leti; najprvo bila je pri “Štacnarju” potem pa v hiši pod “kolono” imenovani do leta 1857.

Leta 1857 se je srenjski odbor pod vodstvom g. Antona Jeršana nemudoma lotil ustanavljanja prave šole. 

Po tedanji navadi ali šegi ustanovili so koj službo učiteljevo, organistovo in cerkovnikovo ali mežnarjevo v eni osebi, kojega plača je obstajala deloma v naturalijah (v beri), deloma v denarju. Soseskino premoženje še ni dopuščalo zidati novega šolskega poslopja. Zato so si vzeli od gospoda Jurca iz Planine njegovo hišo št. 53, po domače Pri Otoničarju, ležečo na vrhu vasi, v najem, kjer so napravili učilnico. Stanovanje za učitelja pa so najeli ali pripravili v hiši gosp. pl. Bedange št. 8, prej pri Jurju, imenovani pod “kolono”.

Spet je povzel pomembno vlogo Anton Jeršan: 

Mnogo let poprej pooblastili so bili Unčani gospoda Antona Jeršana, da se je pravdal s Planinsko graščino “Haasberg” za pašniške in gozdne servitutne pravice cele soseske. Leta 1861 so prišli tako daleč, da je morala graščina s pogodbo odstopiti Unčanom v last pašnike, ki so pod Unško katastrsko mapo sodili. Ko je gospod Jeršan videl, da namerava graščina le tiste prostore za pašnike odmeriti, ki so bili samo z grmovjem obraščeni, v mapah pa meje pašnikov daleč v gozd segajo, ni pustil kratiti pravic svojih sovaščanov po nobeni ceni. Najeli so torej na soseskine in graščinske stroške c. k. geometra, da jim je pokazal prave mejnike. Na to opiraje se, tirja g. Jeršan od graščine tudi ostali kos gozda, ki je pod pašnike bil merjen, in posrečilo se mu je tudi, da ga je dobil. 

Leta 1863 so po gozdarski postavi posekali na pašniku Cerovca les, kar je bilo za stavbo šole potrebnega, so obdržali, ostalega pa na dražbi prodali in dobili 6.750 goldinarjev. Ko je Anton Jeršan pregovoril še Miha Matičiča, da proda hišo (št. 77) in zemljišče, stoječo tik nad cerkvijo, so se gradnje šole lahko lotili. Antonu Jeršanu je tako s pomočjo sokrajanov uspelo in 13. novembra (sv. Martin) 1864 je ljubljanski kanonik Jurij Volca blagoslovil novo šolsko stavbo. Anton Jeršan je 1872 leta podaril šoli dobro ohranjen čebelnjak in lepo šolsko zastavo.

Anton Jeršan je bil tudi podpornik in donator. Ko je bilo 1871 leta v Idriji ustanovljeno društvo “Šola” z namenom materialno podirati revno kranjsko šolstvo, je bil z Unca, poleg rednega člana Ivana Poženela učitelja na Uncu, Anton Jeršan podporni član tega društva. Namen društva je bil:

z dobljenim denarjem bode društvo kupovalo razne šolske potrebščine in jih darovalo ubogim ljudskim šolam, slabo plačanim učiteljem in revnim učencem (Učiteljski tovariš 1871 št. 15).

Anton Jeršan je bil v času, ko so bili kmečki hlevi za živino brez svetlobe, ko je živina stala v gnojnici, ko se je gnojnica in gnoj stekal po poteh in cestah namesto po njivah, član c. kr. kmetijske družbe Kranjske podružnica Planina (1861) in podružnice Cerknica (1886). Kot razgledan in umen kmetovalec je dobil številna priznanja in nagrade:

  • drugo premijo in 4 cekine za kobilo z žrebetom (Postojna 1862);
  • na tretji kmetijski razstavi v Ljubljani leta 1863 je sodeloval s šestimi pridelki in prejel za poljske pridelke in vrlo napredovanje v kmetijstvu častno pismo;
  • za posebno lepe kobile z žrebeti premijo 40 srebrnih gld in prvo premijo za žrebeta (Postojna 1879);
  • najvišjo premijo 40 gld za kobile z žrebeti (Vrhnika 1881);
  • premijo za lepe krave (Postojna 1886);
  • na deželni sadni razstavi ob štiridesetletnici vladanja cesarja Franca Jožefa v skupini sveže sadje bronasto svetinjo (Ljubljana 1888).

V knjigi Logaško okrajno glavarstvo (1889) je zapisano:

Lep vzor v tem je bil tukajšnji veleposestnik gosp. Anton Jeršan, kateri je mnogo storil za povzdigo poljedelstva, živinoreje in sadjarstva. Njegova zemljišča so pravi vzor umnega gospodarstva.

Poleg tega, da je Anton Jeršan pomagal kmetom iz Unca, Rakeka, Planine, Cerknice pri uveljavljanju pravic ob odkupu gozdnih in pašnih servitutnih pravic od gospostva Haasberg, se je zavzemal tudi za pogozdovanje krasa in se udeležil malega travna 1853 zbora v Postojni, kjer so oblikovali društvo za pogozdovanje Krasa na Kranjskem, ki pa ga žal kranjska vlada ni podprla, in delo na pogozdovanju je za daljši čas zamrlo.

Bil je tudi politično aktiven: Pri volitvi 14. augusta t. l. za županijo Mavnic gospod Anton Jeršan (Ljubljanski časnik 1850 št. 42); leta 1877 in 1880 odbornik občine Planina.

Unec okoli leta 1900.
V mogočni hiši, lahko bi ji rekli kar gradič, saj je po podatkih iz Franciscejskega katastra iz leta 1823 obsegala 248 kvadratnih klafter površine (892 m2). V njej je bila gostilna, pa trgovina, pred prvo svetovno vojno in nekaj let v Kraljevini Jugoslaviji pa tudi pošta Unec. Na sliki je “zapravljivček”, desno od prvih konjski nog pa je na vogalu stavbe lepo viden kamen odrivač, ki je preprečeval, da bi se z vozovi zadevali v stavbe.
Razglednica je bila potovala z Rakeka k frau Stephy Kleinoscheg, v kraj, ki ga ne morem identificirati, pri Kranju (Krainburg). Žig pošte Rakek nosi datum 25. 7. 1905. Zanimivo je, da je na žigu napis Rakek v slovenščini (torej Rakek ni imel nemške variante, kot sta imela Unec (Maunitz) in Cerknica (Zirknitz)), Kranj pa v slovenščini in nemščini.

Viri:

  • Kronika Šole Unec
  • časopisni vir dLib.si

Kraj: Unec
Datum: 1905
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 4. 4. 2019
Oblika: razglednica

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: