Skip to content

1952 Rakek – Predvojaška vzgoja

28. 05. 2019

Predvojaške vzgoje so bili po drugi svetovni vojni deležni vsi fantje – vojaški obvezniki in so se je morali udeležiti, še preden so jih vpoklicali v JLA. Tale je potekala v sproščenem vzdušju. Fantje so dobre volje, oficirja prav tako, klepet je sproščen. Ljubko dekletce z rožicami je za popestritev.

Takrat smo se naposlušali radia kot še nikoli. Še mama, ki ji je šel radio na živce, je večkrat dejala: »Prižgi radio. Bo Kacin.« Drži. Takrat je bil medijska zvezda, in če ne bi bili v vojni, bi ga poslušali za zabavo. Radijski napovedovalci pa so tudi poročali o tem, da je pričakovati letalske napade. Prišlo je obvestilo Civilne zaščite, da naj v primeru zračnega napada iz hiše odstranimo vse eksplozivne stvari, kot so na primer jeklenke z gospodinjskim plinom (kot bi imeli za to čas, saj je Slovenija tako majhna, da če bi letalo vzletelo iz Cerkeljskega letališča, bi moralo obrniti v Avstriji) in gremo na varno.

Naša klet, ki je s treh strani v zemlji, naj bi bila varna pred letalskim napadom, saj je varovala prebivalce hiše že med drugo svetovno vojno. In potem se je zgodil alarm za letalski napad. Ata je odvil ventile na bombi in jo odnesel na konec vrta pod češpo. Ko je bilo preplaha konec, jo je šel iskat in jo privil nazaj. Mi smo šli v klet. Ponovno alarm, ponovi vajo. Trikrat. Potem je bilo atu dovolj in je rekel, da jih gleda klinc, če bo zračni napad, bodo itak vse podrli, pa naj še bombo raznese. Pa v klet, je rekel, tudi ne gre, iz istega razloga. Ker je prestar, da bi delal novo hišo in če bo to podrlo, naj še njega ubije. Potem smo vsi štirje sedeli v kuhinji za mizo in čakali. Nič se ni zgodilo.

Neke nedelje okrog devetih dopoldan pa nekaj zagrmi. Sem še spala, a me je dvignilo s postelje, kot da sem na fedrih. Tekla sem v kuhinjo, tam je sedel ata, mama in sin sta bila pa pri maši. »Radio je rekel, da je avion pravkar preletel Ljubljano, pa še stavka ni končal, ko je bil že tukaj,« je povedal ata. Jaz sem tekla ven in se odpravila proti cerkvi, da grem povedat, naj gredo na varno. Pa sem si premislila in šla nazaj proti domu in spet proti cerkvi, ko sem že srečala sosedo, ki je šla domov, par metrov za njo pa še mama in sin. Mama je povedala, da so slišali letalo in se takoj vsi pognali iz cerkve. Župnik je klical za njimi: »Počakajte, bom dal zadnji blagoslov!« pa ga ni nihče poslušal. Toliko o veri in zaupanju v Boga.

Ne vidim obraza ampak sem skoraj prepričana, da je skrajno levi moj ata. Z rožicami pa nisem jaz.
Tule ne poznam nikogar. Imajo pa vsi lepe lase, danes je to rariteta.

Kraj: Rakek
Datum: 1952
Avtor: neznan
Zbirka: Strohsack
Skenirano: 18. 8. 2011
Oblika: skenirana datoteka

One Comment leave one →
  1. francmazi permalink
    28. 05. 2019 13:50

    Fant v kratkih hlačah v sredini slike je Marjan Korenčič z Rakeka. Sva skupaj telovadila pri TVD Partizan. Redkobeseden, z otožnim nasmehom, že dolgo pokojni. Posebej je bil nadarjen za vaje na bradlji.

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: