Skip to content

1941 Alt Drewitz, Stalag III C – Očetova fantovska leta

22. 11. 2019

Mogoče si razlagam narobe, toda to fotografijo sem nekako po občutku datirala z letom 1941 in začetkom očetovega vojnega ujetništva. Že uniforma brez vsakih oznak namiguje, da je na sliki ujetnik, ne več vojak. Uniforma je pravzaprav samo še obleka, sploh pa ni videti ista, v kateri je oče slikan v Beogradu med služenjem vojaškega roka v kraljevi gardi, tudi pokrivalo ne. Take jopiče, kot ga nosi tukaj, sem v otroštvu slišala imenovati “angleški”, najbrž ne brez razloga. Verjeli ali ne, še dolgo po letu 1950 so ljudje ne tako poredko imeli kakšno vojaško cunjo, pri nas konkretno celtno, po sili razmer pa so nosili tudi oblačila iz predelanih uniform vseh vrst. Večkrat sem videvala možake v rajthozah, kot jih ima oče na tej sliki, moja sestrična pa je imela plašček, ukrojen iz vojaške deke …

O obdobju ujetništva, podobno kot drugi vojni ujetniki in posebno povratniki iz koncentracijskih taborišč, tudi moj oče ni veliko pripovedoval. Kot v veličastnem pričevanju knjige Nekropola pravi Boris Pahor, pritrjujejo pa mu tudi drugi, je tako zato, ker takih pripovedi preprosto nihče ne more povsem doumeti, kdor tega ni izkusil …

Moj oče je bil zelo miroljuben človek, niti za trohico militanten in bojevit, a je bilo nekje globoko najbrž tudi zanj kot jugoslovanskega vojnega ujetnika hudo pripadati armadi, ki je razpadla prve dni vojne – a to je še najmanj pomembno. Huje je biti daleč od doma prisiljen v ustrahovanju, negotovosti in pomanjkanju delati za okupatorja tvoje dežele in to povrhu res ni nekaj, s čimer bi se človek izpostavljal v časih, ko je bilo priti domov živ iz Nemčije malodane nedostojno. Tako si deloma razlagam njegovo redkobesednost o tem času njegovega življenja.

Sem pa kakih dvajset let nazaj slišala jezikoslovca dr. Janeza Gradišnika, ki je bil tudi vojni ujetnik v Nemčiji, ko je rekel, da je ta težki čas s pridom izkoristil za izpopolnjevanje znanja nemščine. To je bil tudi za mojega očeta čas, ko se je precej dobro naučil tega in po nekaj besed tudi drugih jezikov ter pridobil nekatera znanja, posebno o vrtnarjenju in kmetovanju, ki jih je po vrnitvi domov skušal uporabiti zase …

Napravil je na primer nekaj gajb, ki smo jih za razliko od drugih uporabljali namesto običajnih vreč; pri novi hiši je napravil toplo gredo, ki so bile tedaj še zelo redke; v sedemdesetih letih je kupil švedski motokultivator, ki so mu sosedje prerokovali bedno prihodnost, a še vedno dela … Na domačem vrtu je rad kaj popridigal, kako so vrtnarili v Nemčiji, a ga je mama hitro utišala – zdelo se je politično nekorektno, predvsem pa ji je šlo na živce, ker se je tudi ona dovolj dobro spoznala na vrt … Slišala sem ga tudi, kako je v tujih jezikih včasih po tiho preklinjal, tako da sem si kot otrok nekatere besede zapomnila, ne da bi jih razumela. Raje ne naštevam katere, bile pa so srbske, madžarske, francoske, albanske, turške in celo ciganske … naneslo je, da sem jih večino bolj ali manj naključno razvozlala veliko pozneje … Jezilo me je tudi, kadar je namesto besede “perilo” uporabil srbsko “veš” ali kaj podobnega … Učiteljica v šoli bi mu jo z rdečim prečrtala … Med delom pa me je kakor za igro učil tujih besed, ki bi mi kdaj utegnile priti prav: da je krompir po nemško “kartofl”, konj pa “ferde” in mačka “kac”, da se kruhu po nemško reče “brot”, po italijansko “pane” in jesti po nemško “esen”, po italijansko “mandžare”, po francosko pa … Hudo mi je, ko zdaj pogledam te besede, saj mi odkrivajo njegovo željo, da bi me pripravil na podobne stiske, ki jih je izkusil sam. Takrat pa sem bila silno ponosna na to, kaj vse moj oče ve in kaj me lahko nauči. Svoje novo znanje sem tudi veselo in glasno razkazovala vsem, ki niso pravočasno pobegnili pred mano …

Prav dobre volje ni videti, tudi razloga za to nima … Kaj pa če je tudi ta fotografija delo tistega mladostnika, ki je slikal ujetnike pred rastlinjakom? Zakaj je oče potem to sliko oštevilčil, drugih pa ne? Kaj pa, če jo je vendarle prinesel že iz Srbije?
Fotografijo je vsekakor imel oče v taborišču vojnih ujetnikov. Glede na delno viden črni žig, ki vsebuje u s preglasom, obstaja verjetnost, da je nastala v Nemčiji, mogoče je celo nekako uradna, narejena ob prihodu na posestvo oziroma v delovno komando, kjer je potem delal – ali pa pač nekoč pozneje? Zadaj je ograja iz prišiljenih letev, drevo brez listja (je bilo jeseni?) in stolp ali zvonik, na tleh pa nekaj kot posoda za krmljenje kur … No, to res ni situacija za kolikor toliko uradno fotografijo, vzamem domnevo nazaj.

V zgornjem desnem kotu ima zaporedno številko 1, modri žig je žig taborišča, ostankov črnega žiga pa ne morem razbrati. Piše mogoče nekaj ko Droegerei … potem številke A 0926 in spodaj verjetno Küstritz …. , to je kraj, kjer se je nahajalo taborišče vojnih ujetnikov Stalag IIIC. Je črni žig odtisnil fotograf? O tej sliki kratko malo ne vem nič zanesljivega, oziroma je vse kar lahko domnevam ena sama zmeda.

Slovarček:

  • rajthoze: jahalne hlače
  • celtna: ponjava, šotorsko krilo

Kraj: Domnevno Alt Drewitz, danes Drzewice na Poljskem
Datum: 1941 – 1945
Avtor: ni znan
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 5. 4. 2018
Oblika: fotografija

No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: