Skip to content

1942 Luckenwalde – Stalag III A (2)

12. 01. 2017

151118249Slika je nastala pri delitvi dnevnega obroka v ujetniškem taborišču. Posneta je bila verjetno poleti, saj so čakajoči ujetniki v srajcah s kratkimi rokavi in v majicah, nekateri tudi v kratkih hlačah. Obraze je stežka razpoznati, deseti čakajoči v temnejši srajci od leve proti desni bi bil lahko moj oče. Sklepam, da je bilo precej vroče. Letnica nastanka fotografije ni znana, posneta je bila lahko med poletji 1941 in 1944. Postavil sem jo v leto 1942.

Oče mi o prehrani v taborišču ni kaj dosti povedal. Le to, da so bile dnevne količine zelo skope in da so prejemali hrano slabe kakovosti. Pomagali so si deloma tudi s paketi, ki so jim jih pošiljali svojci ali prijatelji. Najbolj so pogrešali maščobo. Vse kar so si lahko pripravili, je bilo večinoma dokaj suho, na primer fižol, ki ga niso imeli s čim zabeliti. Kruha je bilo izjemno malo, dnevna količina je bila tako majhna, da so se o tem pošalili tudi s karikaturo v 12. številki svojega časopisa ŽICA, ki so ga imenovali Šaljivi list za preganjanje domotožja in drugih nadlog. Karikatura prikazuje „Nov postopek gojenja kruha“ pod mikroskopom po „Patentu Bradica“. Pod njo so zapisali:

Čeprav sem kruhojedec,
a kos za kosom da le hlebec,
zato kar malo zamižim
in marke koj dobim.
T.

Avtor omenjenega patenta je bil najverjetneje dr. Rajko Bradica [1]. Urednik časopisa je bil Janez Gradišnik, ustanovitelj pa dr. Tone Novak.

Tamkajšnje prehranjevanje tudi nazorno ilustrira Franc Majzelj, ki je bil tudi v tem taborišču. V svojem dnevniku je med drugim zapisal:

V mestu Luckenwalde je bilo taborišče. Rekli so nam, da je to naša nova rojstna hiša. V sedmih dneh vožnje smo dobili dvakrat jesti.

Razdelili so nas po barakah, nato smo v vrsti čakali na štiri drobne krompirje in žlico ribjega olja. Za ta dan smo morali biti siti. Drugi dan zjutraj so nam dali skodelico črne kave brez sladkorja, opoldne pa polovico porcije take hrane, ki je pri nas doma niti prašiči ne bi jedli. Včasih je bila kuhana pesenca in nekaj neolupljenih krompirjev, zrezano korenje, včasih tudi grašek. Ob tej hrani sedem dni nismo šli na stranišče. V črevih je vse gorelo [2].

Franc je kasneje delal tudi pri kmetih. Z njimi je imel najprej slabe, toda kasneje tudi zelo dobre izkušnje. Spoznal je namreč dobre ljudi, ki so mu omilili ujetniško življenje.

Tudi moj oče je delal pri kmetih. Dobil je domotožje, ko se je spomnil rodne Planine pri Rakeku, obiskov pri stricu v Cerknici in pri sorodnikih drugod na Notranjskem. Pri nekem kmetu so ujetniki ugotovili, da ne dela vse tako, kakor so zahtevale oblasti. Če sem si prav zapomnil, je skrival pridelke, ki bi jih moral oddati. To dejstvo so ujetniki izkoristili v svoj prid. Pogodili so se z njim tako, da jih bo hranil, kot se spodobi, oni pa ga ne bodo naznanili oblastem. Tako so se vsaj v tem času najedli do sitega, kar jim je vsaj deloma olajšalo ujetniško življenje.

Bil sem še otrok in nisem še razumel, zakaj oče ni bil navdušen nad dušenim zeljem, ohrovtom in podobnimi zelenjavnimi jedmi, kadar smo jih imeli za kosilo. Jedel jih sicer je, vendar ne s tekom, ker so ga preveč spominjale na taboriščne čase in neužitne zelenjavne čorbe.

151118249-001Ujetniki držijo v rokah posodice in čakajo v vrsti na svoj obrok.

Oče mi je pripovedoval, da so imeli ujetniki v taborišču notranjo neformalno organizacijo in so se znali postaviti zase v dobro vseh taboriščnikov, kadar je bilo to potrebno.

151118249-002Stražar strumno stoji in nadzira ujetnike.

Za straženje ujetnikov so bili določeni bataljoni za deželno zaščito (Landesschützenbataillone – LSB), v katerih so bili pretežno starejši vojaki, ki so služili vojsko že v prvi svetovni vojni. Podobno je veljalo za komandanta taborišča in oficirje [3].

Viri:

Kraj: Luckenwalde
Datum: med leti 1941 in 1944
Avtor: neznan
Zbirka: Janez Lavrenčič
Skenirano: 18. 11. 2015
Oblika: fotografija

Advertisements
2 komentarja leave one →
  1. 12. 01. 2017 07:07

    Hvala za ta prispevek. Tudi moj oče, ki je bil zaprt v Stalag III.C, je nekaj časa delal pri kmetih. Ni veliko govoril o tem, a mi je kot otroku skušal prenesti izkušnje s preživetjem v takih razmerah, čeprav to razumem šele zdaj.Na primer kako ne smeš vzbujati pozornosti tistega, ki te ustrahuje, pa kako je v žepu pritihotapil pšenično zrnje, ki so ga potem zmleli na kavni mlinček, pomešali z vodo in si spekli palačinke. Spominjam se tudi, kako je ob neki priložnosti svoj čas v ujetništvu omenil gr. Gradišnik. Tudi on ni pripovedoval o težkih razmerah, pač pa je le omenil, da je v tistem času zelo izpopolnil svojo nemščino..

    • 12. 01. 2017 20:26

      Hvala za komentar. O težkih razmerah večinoma niso hoteli govoriti. Mnogi ljudje menijo, da o vojnah nasploh ne bi smeli govoriti, ker se s tem povezujemo s slabimi energijami.

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: