Skip to content

1950 Vrhnika – Po dežju

28. 09. 2021

To je še ena od slik, ki jih je shranila Ivanka Janežič. Na njej je središče Vrhnike, domnevno okoli leta 1950. Kdo je sliko posnel, ni znano. Lahko bi bil Lojze Tomec, a razen tega, da je pogosto fotografiral tudi v Vrhniki, ni nobenih dokazov za to.

Fotograf se je postavil na pot pred Pirčevo hišo in v objektiv zajel osrednji del Vrhnike z mostom in cerkvijo. Cesta na levo vodi proti Adolfovim in naprej v Žago, tista naravnost pa v Bajer in Viševek. Na desno se gre v Markovec in Stari trg, za hišo na levi pa je malo nižje nakazan še en odcep – ta pelje mimo Mežnarjevih (ali Mežnarčkovih?) proti Katrnim in naprej do mogočne Adolfove hiše. Pod očarljivim starim mostom teče narasli Obrh, onkraj njega pa je Plosova oziroma Tišlarjeva hiša in nasproti nje Baštkova. V daljavi se poleg cerkve skriva Malnarjeva hiša.

Na levi v ospredju je Palčičeva oz. Mežnarjeva hiša, ki nosi tablo z napisom IVAN PALČIČ in še nekaj spodaj, domnevam da piše Trgovina. Hiša je podkletena, o čemer pričajo okenca tik nad tlemi. Je tja kdaj ob nalivih in poplavah prišla voda? Je okno s polkni v sredini pritlične stene služilo za prodajo ali ima kakšno drugo vlogo? Je bila morda tam trafika?

Ob cesti desno se vidijo lepo ročno izklesani kamniti kantoni, s kakršnimi so bile opremljene mnoge ceste povsod tam, kjer je bila nevarnost, da se voz prevrne navzdol po bregu ali celo v vodo.

Včasih, kadar je bila kje veselica, je bil skoraj obvezen tudi srečelov, če še tako skromen. Potem so ljudje kupovali srečke in spraševali drug drugega: “Sǝ kaj zjedu?” In odgovor je bil največkrat : ” Sǝm – u kantuon!!” Kajti v furmanski deželi kot je bila Loška dolina, je bilo zadeti z vozom v kanton vsakdanja, a kar sitna nadlega, vsekakor pogostejša, kot je zadetek na srečelovu. (Zanimivo, da so v zvezi s srečkami in kantoni izgovarjali glagol zadeti oz. zadel drugače kot v vsakdanji rabi, ko so rekli “zadú” ali “zedú”, tukaj pa “zjédu”, naglašeno nekam bolj po primorsko … Naj se mi ne zameri malce jezikovnega drobnjakarstva.)

To je Mežnarjeva hiša, kjer je bila pred vojno in še precej let po njej trgovina. Tisto okno na sredini severnega pročelja ostaja velika provokacija in skrivnost.
Zdi se, da je slika nastala zgodaj spomladi, ko se je topil sneg in padal dež, kajti za Mežnarjevo hišo je videti, kot da cvete zgodnja sliva in na pločnik pred hišo so že postavili posodo z oleandrom ali nečim podobnim. Tudi zgornje okno v hiši so odprli, da bi morda prezračili zimsko zatohlost … Po klančku od stojišča fotografa navzdol teče snežnica, deževnica – ali gnojnica. Nič nenavadnega, povsod je bilo podobno. (Ne morem pozabiti globokega jarka pod cesto pri Točkovi hiši v Podcerkvi – kako topla voda je drla v njem po poletnih nalivih in nam otrokom je segala prav do kolen …)
Ko pa je bila jeseni leta 1943 tukaj partizanska 14. divizija, Vrhnika ni bila takšna kot na tej sliki. Veliko hiš je bilo požganih (Šumradova, Palčičeva, Štorova, Malnarjeva, Baštkova, Joškova, Potočanova in najbrž še katera – na pamet ne vem vseh); možje so bili pobiti ali v partizanih, drugi ljudje mnogi internirani ali pobegli, preostali so se prebijali, kakor so vedeli in znali. Pesnik Karel Destovnik Kajuh je takrat tukaj zložil svojo zadnjo pesem, ki nosi naslov V slovenskih vaseh – po njegovem nareku jo je zapisala in ohranila Marta Paulin Brina, plesalka v Kulturniški skupini 14. divizije in Kajuhova soborka. Takole gre:
 

V SLOVENSKIH VASEH

Vsak večer z mrtvaškim prtom

hiše – okostnjake mrak pregrne,

vsak večer med razvaline črne

veter iz svobodnih gor zapiha

in med razvalinami takole vzdiha:

Vsako noč prihajam med požgane hiše,

kjer nekdaj na oknih

so rdeče pelargonije cvetele,

kjer pod oknom fant dekletu

kmečki naglej je v lase pripenjal.

Zdaj je žalostno in pusto tod …

Fant, ki je dekleta z rožo bil okitil,

je obležal v hostah lansko zimo …

In dekle …?

V zaporih so umirala dekleta.

Kmalu vel bom po slovenski zemlji,

pel bom vriskal od veselja,

in junaški partizan bo z nagljem

okrasil lase dekletu.

Vse drugače, lepše bo takrat na svetu.

 
Od tu je 14. divizija odšla v Suho Krajino in na Hrvaško, nato pa preko Sotle na Štajersko. Čez nekaj mesecev, 22. 2. 1944 je Kajuh padel na Žlebnikovi domačiji blizu domačega Šoštanja, star 21 let. Leta 1953 je bil razglašen za narodnega heroja, edinega iz vrst kulturnikov NOB.

Slovarček:

  • kantuon: obcestni kamen

Viri:

  • Karel Destovnik Kajuh: Jaz sem droben, droben list. Zal. Občinska kulturna skupnost Velenje, izšlo po letu 1969.
  • Fani Truden, Stari trg, september 2021, ustno

Kraj: Vrhnika
Datum: okoli leta 1950
Avtor: ni znan
Zbirka: dr. Vladimira Janežič
Skenirano: 17. 6. 2020
Oblika: fotografija

Dodajte komentar

%d bloggers like this: