1950 Vrhnika – Po dežju

To je še ena od slik, ki jih je shranila Ivanka Janežič. Na njej je središče Vrhnike, domnevno okoli leta 1950. Kdo je sliko posnel, ni znano. Lahko bi bil Lojze Tomec, a razen tega, da je pogosto fotografiral tudi v Vrhniki, ni nobenih dokazov za to.

Fotograf se je postavil na pot pred Pirčevo hišo in v objektiv zajel osrednji del Vrhnike z mostom in cerkvijo. Cesta na levo vodi proti Adolfovim in naprej v Žago, tista naravnost pa v Bajer in Viševek. Na desno se gre v Markovec in Stari trg, za hišo na levi pa je malo nižje nakazan še en odcep – ta pelje mimo Mežnarjevih (ali Mežnarčkovih?) proti Katrnim in naprej do mogočne Adolfove hiše. Pod očarljivim starim mostom teče narasli Obrh, onkraj njega pa je Plosova oziroma Tišlarjeva hiša in nasproti nje Baštkova. V daljavi se poleg cerkve skriva Malnarjeva hiša.

Na levi v ospredju je Palčičeva oz. Mežnarjeva hiša, ki nosi tablo z napisom IVAN PALČIČ in še nekaj spodaj, domnevam da piše Trgovina. Hiša je podkletena, o čemer pričajo okenca tik nad tlemi. Je tja kdaj ob nalivih in poplavah prišla voda? Je okno s polkni v sredini pritlične stene služilo za prodajo ali ima kakšno drugo vlogo? Je bila morda tam trafika?

Ob cesti desno se vidijo lepo ročno izklesani kamniti kantoni, s kakršnimi so bile opremljene mnoge ceste povsod tam, kjer je bila nevarnost, da se voz prevrne navzdol po bregu ali celo v vodo.

Včasih, kadar je bila kje veselica, je bil skoraj obvezen tudi srečelov, če še tako skromen. Potem so ljudje kupovali srečke in spraševali drug drugega: “Sǝ kaj zjedu?” In odgovor je bil največkrat : ” Sǝm – u kantuon!!” Kajti v furmanski deželi kot je bila Loška dolina, je bilo zadeti z vozom v kanton vsakdanja, a kar sitna nadlega, vsekakor pogostejša, kot je zadetek na srečelovu. (Zanimivo, da so v zvezi s srečkami in kantoni izgovarjali glagol zadeti oz. zadel drugače kot v vsakdanji rabi, ko so rekli “zadú” ali “zedú”, tukaj pa “zjédu”, naglašeno nekam bolj po primorsko … Naj se mi ne zameri malce jezikovnega drobnjakarstva.)

To je Mežnarjeva hiša, kjer je bila pred vojno in še precej let po njej trgovina. Tisto okno na sredini severnega pročelja ostaja velika provokacija in skrivnost.

Zdi se, da je slika nastala zgodaj spomladi, ko se je topil sneg in padal dež, kajti za Mežnarjevo hišo je videti, kot da cvete zgodnja sliva in na pločnik pred hišo so že postavili posodo z oleandrom ali nečim podobnim. Tudi zgornje okno v hiši so odprli, da bi morda prezračili zimsko zatohlost … Po klančku od stojišča fotografa navzdol teče snežnica, deževnica – ali gnojnica. Nič nenavadnega, povsod je bilo podobno. (Ne morem pozabiti globokega jarka pod cesto pri Točkovi hiši v Podcerkvi – kako topla voda je drla v njem po poletnih nalivih in nam otrokom je segala prav do kolen …)

Slovarček:

• kantuon: obcestni kamen

Viri:

• Karel Destovnik Kajuh: Jaz sem droben, droben list. Zal. Občinska kulturna skupnost Velenje, izšlo po letu 1969.
• Fani Truden, Stari trg, september 2021, ustno

Kraj: Vrhnika
Datum: okoli leta 1950
Avtor: ni znan
Zbirka: dr. Vladimira Janežič
Skenirano: 17. 6. 2020
Oblika: fotografija