1975 Cerknica – Protiturški tabor

Skica srednjeveškega protiturškega tabora v Cerknici je delo Petra Fistra, objavljena leta 1975 v njegovi knjigi Arhitektura slovenskih protiturških taborov.

Obzidje je bilo znotraj(!) visoko okrog 5 sežnjev (9,5 m), obrambni stolpi pa so ohranjeni še danes. Prvotna Marijina cerkev je bila zgrajena na sedanjem mestu nekako v 9. stoletju, naselje okrog pa se pojavi v pisnih virih leta 1240. Potem ko so leta 1472 Turki cerkev in naselje požgali, so domačini v naslednjih 10 letih okoli obnovljene cerkve (dokončana 1520) postavili protiturški tabor. To je bila že tedaj mestna utrdba s petimi stolpi in dvema nizoma zidanih kašč, ki je omogočala zavetje do 1000 ljudem. Tabor je bil obdan z jarkom, v utrdbo pa je vodil dvižni most v Urbancov stolp, viseč na eni verigi. Desni, sedaj obnovljeni Jurčkov stolp, je bil zgrajen kot poslednji branik za primer, če bi Turki vdrli v tabor. Zato je imel vhod šele v 1. nadstropju, njegovi zidovi pa so na notranji strani debelejši kot na zunanji. Po mnenju strokovnjaka dr. Petra Fistra so v cerkniškem taboru znamenite renesančne ali gotske odprtine, ki jih moremo obravnavati kot del stilne arhitekture in se lahko merijo z najlepšimi primeri kamnoseških izdelkov po cerkvah in gradovih na Slovenskem. Za Jurčkovim stolpom je še deloma ohranjeno vznožje enega izmed treh okroglih stolpov, ki sedaj podpira vogal cerkvene ploščadi. Valvazor je leta 1682 upodobil tabor, a ga ni uvrstil med tabore, ker ga je zaradi izjemne velikosti verjetno imel za utrjeni del naselja.

Ime “tabor” izvira iz svetopisemskega imena gore v Palestini, po kateri so husiti poimenovali svojo utrdbo na Češkem. Tako je zapisal češki kronist 1420 leta. Podobno ime “tabur” sicer v turški vojaški vedi tistega časa sicer pomeni vojaški tabor, sestavljen v obliki kvadrata iz lesenih voz, a je malo verjetno, da bi se naši tabori imenovali po tem.

Časovna opredelitev turških vpadov v naše kraje je naslednja: prvič so vpadli pri Metliki leta 1408, kot navaja Valvazor, leta 1415 pa so prvič stali pred obzidjem Ljubljane. Zadnji turški vpad na Kočevsko, v Cerknico, Planino in Pivko pa je bil leta 1559 leta, torej so Turki pustošili naše kraje približno 140 let, Cerknico so opustošili več kot desetkrat. Dokončno je bila za naše kraje odvrnjena nevarnost, ko je deželni knez Karel leta 1579 začel, tudi z denarjem in delavci iz dežele Kranjske, graditi mogočno trdnjavo pod Dubovcem, ki nosi njegovo ime – Karlovac. S tem je bila za Turke zaprta pot skozi metliško dolino. So še vpadali na Štajersko in Prekmurje, glavni pohodi proti Dunaju pa so šli preko ozemlja sedanje Madžarske.

V naše kraje so vdirali predvsem akindžije, to je lahki konjeniki. Namera je bila ves čas opleniti in opustošiti deželo in jo tako oslabiti, da bi jo ob priložnosti lahko osvojili. Preko naših krajev so petkrat šli na Koroško, nekajkrat v Istro, v Furlanijo. A poleg večjih vpadov s 1000 ali več konjeniki so pogosto plenile po deželi tudi manjše skupine martolozov, ki so se pritajile v obmejnih gozdovih. Po vseh krajih so imeli plačane ogleduhe in so vnaprej vedeli, kdaj in kje je pravi trenutek za vpad, ki je moral biti nepričakovan.

Tako so na cvetno nedeljo 13. aprila 1522 povsem iznenada vdrli mimo Podgrada, Prema, Šilentabora in Pivke v Slavino, kjer so po poročanju Valvazorja “odpeljali duhovnika od oltarja prav tedaj, ko je bral pasijon.” Potem so se vsuli v Postojno, Cerknico in Ribnico ter se preko Kočevja vrnili v Bosno. S seboj so odpeljali moške, ženske in otroke (v vrečah, visečih s konj), starejše in nemočne pa pobili ter naselja požgali. Odpeljali so več kot 1000 ljudi, pohod pa je trajal le 3 dni.

Prav ta vdor je verjetno sprožil uvedbo signalne službe. Treba je vedeti, da so Turki prihajali v naše kraje iz severne Bosne in so za pot potrebovali zgolj dva ali tri dni pa je bilo vedno presenečenje popolno. Zato so začeli kmetje sami vzdrževati na daleč vidnih vrhovih signalno službo, to je grmade, ki so jih v trenutku nevarnosti prižgali: pri Metliki, Ribnici, Ložu, Ortneku, Turjaku, na Šilentaboru, na Hošperku nad Uncem, na Šmarni gori nad Ljubljano. Polhograjska Grmada ima to ime od tistih časov. Računa se, da je obvestilo doseglo Ljubljano v dveh urah. Če se je sovražnik zbiral za pohod, so s topiči ustrelili dvakrat, če je bil že na pohodu pa tri strele. Potem so se oglasili vsi zvonovi in kmetje so hiteli skrivati živež ter živino v gozdove, nato pa bežali v zavetje tabora, od koder so v grozi gledali, kako jim gorijo domačije. Z osvajanjem taborov se Turki niso dosti trudili, saj je bila njihova taktika vedno čim hitreje opleniti čim več in se s plenom in jetniki nemudoma vrniti. Kmetje so bili prepuščeni samim sebi, kajti fevdalci so bili varni v gradovih, meščani pa za mestnim obzidjem. Cesar Friderik III. je po vseh uničevalnih vpadih, zaradi katerih se je davčna sposobnost prebivalstva zelo znižala, prebivalstvo pa se je zmanjšalo za približno tretjino, skušal pomagati tako, da je nekaterim trgom podelil mestne pravice (Ložu 1477). Proglasitev naselbine za mesto je vsebovala tudi pravico do gradnje obzidja.

Ujetniki so postali prodajno blago, saj so jih prodali za sužnje. Če pa je bil med njimi plemič ali bogat meščan, je bi mogoč tudi dogovor za odkupnino. Pri tem so pogosto posredovali Dubrovčani. Ko so Turki leta 1575 pri hrvaškem kraju Budački silovito premagali krščansko vojsko, ki jo je vodil Herbert Auersperg, ki je poleg mnogih plemičev padel v boju, njegov sin Engelbert pa je bil ujet, so Turki po večletnih pogajanjih izročili nagačeno Herbertovo glavo in sina za astronomsko vsoto 20.000 goldinarjev, treba pa je bilo vrniti še precej ujetih Turkov. S tem denarjem je paša Ferhad Sokolović zgradil v Banja Luki veličastno džamijo, imenovano Ferhadija. Mimogrede: to znamenito džamijo, vpisano na seznam UNESCA, so srbski nacionalisti leta 1993 do tal porušili, a je sedaj obnovljena v starem sijaju. Pravijo, da rek “nositi glavo v torbi”, sicer danes v spremenjenem pomenu, izhaja prav iz teh časov, ko je moral turški zmagovalec v dokaz zmage prinesti v Istanbul glavo poveljnika poražene vojske.

To obdobje je vplivalo tudi na socialno in demografsko podobo naših krajev. Napredovala je vojaška organiziranost, pri ljudeh se je okrepila zavest pripadnosti krščanskemu svetu in svoji deželi. Ohranjal pa se je še stoletja spomin na tisti čas tudi v umetnosti: Miklova Zala, Jurčičev Jurij Kozjak. Vsi se iz šole spomnimo vsaj zadnjih verzov Aškerčevega Brodnika, ko se je domoljubni ribič na Savi raje odločil, da čoln s turškimi ogleduhi med vožnjo prevrne, kot da bi jih za plačilo prepeljal vohunit na drugi breg: “Tu vaše in moje plačilo!” “Bes, djaur” še krik iz valov, iz mokrih je Save grobov – potem pa vse tiho je bilo …” Tudi v ljudskem izročilu se je še stoletja ohranjal spomin na takratne grozote: “Kamor stopi kopito turškega konja, tam trava več ne raste …”

Že sedaj je impresiven, a ko bo cerkniški tabor nekoč zasijal v celoti obnovljen, bo veličasten in v Sloveniji enkraten pomnik na strahotne čase, ki so jih preživljale generacije naših prednikov.

Slovarček:

• Akindžija: naziv za pripadnika lahke konjenice, ki so jo sestavljali Turki in domače muslimansko poljedelsko prebivalstvo na Balkanu
• Martoloz: naziv za pripadnika posebnega roda turške vojske. Najpogosteje so stražili prelaze in nevarne poti, opravljali obveščevalno dejavnost, v manjših skupinah vpadali in ropali po sosednjih ozemljih
• Djaur: prezirljiv izraz za kristjana; bes djaur – prekleti kristjan

Viri:

• Peter Fister: Arhitektura slovenskih protiturških taborov. Slovenska matica, 1975.
• Drago Kolenc: Dober dan, Krpanova dežela. Notranjsko-kraški regionalni zavod za turizem, Postojna, 2006.
• Vasko Simoniti: Turki so v deželi že. Mohorjeva družba, 1990.

Kraj: Cerknica
Datum: 1975
Avtor: Peter Fister
Zbirka: Franc Mazi
Skenirano: 8. 7. 2017
Oblika: grafika