Skip to content

1969 Prezid – Zimske sani

15. 04. 2020

Na fotografiji vidimo zimske sani s konjsko vprego, kar je bilo pozimi edino prevozno sredstvo tistega časa. Na saneh sta Jakob in Ana Ješelnik ali Pužetova iz Novega Kota, ki je od Prezida, kamor se je hodilo predvsem v trgovino in na pošto, oddaljen le kakšne tri kilometre.

V Prezid so možakarji hodili tudi v gostilne in vozili les na tamkajšnjo Žago. Upravne in druge stvari pa so prebivalci Novega in Starega Kota, ki ležita tik ob južni slovensko – hrvaški meji, urejali v precej oddaljenem Kočevju.

Pužetova mama, Ana Ješelnik je kljub trdemu in neprizanesljivemu življenju dočakala visoko starost. Bila je mati petim otrokom in na srednje veliki kmetiji izjemna sogospodarica in gospodinja. Družini po vojni ni manjkalo ničesar. Velike njive, vse razprostranjene okoli hiše, so bile vedno skrbno obdelane. Vsako leto je vzredila tri ali več prašičev, od katerih sta bila dva vedno za prodajo oziroma za gotov denar pri hiši. V hlevu je bilo še do deset govedi, okrog petnajst ovac in dva konja za delo v gozdu, oranje in če sta z možem morala po opravkih. Pri hiši so bile tudi kokoši in zajci. Pridelala se je skoraj vsa hrana za družino od krompirja, kolerade, korenja do čebule, česna in fižola. Iz mleka je znala izdelati tako maslo kot sir. Tudi smetane za razne pečene dobrote ni manjkalo. Kupovala se je le moka, sladkor, kava, koruzni zdrob, olje in petrolej za svetilo in nekaj nujno potrebne obleke, kajti tudi tega za oblečt in obut je veliko sama zašila in napletla čez zimo. Nabrala je tudi zdravilna zelišča za čaje ter v domači sušilnici, domačini so ji rekli “jama” ali “pajšteba”, posušila veliko sadja. Takšno življenje je bilo, čeprav garaško pa po drugi strani zdravo in veliko bolj sproščeno in zadovoljno, kot je današnje.

Med vojno je bila s tremi majhnimi otroki in še z vsemi svojimi družinskimi člani in vaščani izgnana v Koncentracijsko taborišče na Rab. Le mož in še nekateri drugi vaški možje, ki so bili tedaj v partizanih, so se rešili te pogubne akcije Italijanskih fašistov. Njej in dvema otrokoma se je po italijanski kapitulaciji uspelo vrniti domov, vse ostale družinske člane; svojega očeta in mater, svojo taščo in dve moževi teti, več kot polovico sovaščanov in tudi svojega najmlajšega, komaj šestmesečnega dojenčka pa je pokopala na Rabu.

Kako človek lahko vse to preživi, ne vem. Vem pa, da je preživela in obvarovala svoja dva otroka pogube zgolj zaradi svoje naravne modrosti in ker je bila v vseh pogledih utrjena in klena ženska. V njej ni ostalo niti kančka sovraštva do okupatorjev in do nikogar drugega. Celo za berača je vselej, četudi je bila morda na njivi, prenehala z delom, odvrgla motiko, da mu je lahko ponudila okrepčilo in človeško besedo.

Tako se je živelo še pred petdesetimi, šestdesetimi leti in želela bi in upam, da se nam bo kot narodu po nepredstavljivih in grozljivih izkušnjah z raznimi virusi, uspelo v večji meri vrniti k skromnejšemu, a bolj umirjenemu življenju v naravi, k delu na polju, k bolj množični samooskrbi z doma pridelano hrano.

Modrosti ter bogastvo znanj naših prednikov pa smo žal kot generacija v veliki meri za vedno izgubili.

Slovarček:

  • jama – pajšteba: prostor za sušenje sadja, 

Viri:

  • Franc Ješelnik

Kraj: Prezid
Datum: 1969
Avtor: učitelj iz Prezida
Zbirka: Franc Ješelnik
Skenirano: 24. 1. 2020
Oblika: fotografija

No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: