1968-1975 Pudob – V brusilnici na Marofu

To je brusilnica na Marofu, tista, ki so jo naredili potem, ko je ona na koncu stolarne odslužila ali so jo rabili za drug namen. Mogoče je bila ta, nova, zgrajena hkrati s poslopjem nove žage in menda tudi menze, ampak vse se mi dozdeva, da je bilo oboje narejeno precej prej, morda še pred zagonom stolarne. Kdo bi še vedel…

Toda čeprav je bilo vsakemu v dolini jasno ko beli dan, kje in kaj je Marof, in ni bila potrebna nobena hišna številka, se je Marof uradno ves čas štel pod naselje Pudob. Tudi kockasta enonadstropna stanovanjska hiša malce severno od žage, kjer so že od začetka stanovali uslužbenci Marofa, je imela tablico Pudob (43?), čeprav je bila bliže Staremu trgu … Marof oziroma moderno Parno žago Marof (za razliko od žag na vodni pogon) je šneperška graščina postavila še pred prvo svetovno vojno.

Kakorkoli, v tem prostoru so zdaj brusili vsa rezila, ki so jih uporabljali na Marofu. To so bile predvsem tračne žage oziroma gatri in krožne žage – cirkularji, pa gotovo še kaj. Treba je bilo vedno znova nabrusiti obe rezni ploskvi vsakega žaginega zoba in zobe po potrebi tudi razpeljati s posebno napravo, to pomeni rahlo nagniti vsakega drugega stran od prejšnjega, da se je ustvaril prostor oziroma pot za premikanje žage in se ta ni zagozdila. Tračne žage so se kljub temu rade utrgale in treba jih je bilo zlotati. Kdo jih je lotal in po kakšnem postopku, ne vem, imele pa so tanko rumeno črto na mestu, kjer so jih popravili. Včasih so iz dveh strganih napravili eno, ki je bila še za nekaj časa uporabna, kajti pri vsem je bilo treba varčevati in gospodarno izrabiti dobrine do konca. Ko so bile žage že odpisane, so iz odpadnih kosov še vedno lahko naredili kaj drugega, tudi nože, krivce in podobno.

Na sliki v sredini zadaj se lepo vidi avtomatski brusilni stroj z vpeto tračno žago. Pod njim na desni je tnalo, ki mu ne vem namena, a gotovo je tam z razlogom, na levi čisto ob steni pa značilni Brestov stol “sardan”. Je prinešen kar iz bližnje stolarne? Radú de.

Tu je do upokojitve delal moj oče. Z njim je na tej sliki sodelavec, a ne vem, kako mu je ime. Eden je bil Franc Ovsec iz Šmarate, drugi se mi zdi, da se je pisal Kvaternik, bili pa so štirje in delali so v dveh izmenah po dva.

Ne spomnim se, v katerih od obeh brusilnic je delal oče, ko je nekoč prav zadovoljno povedal, da so zdaj kupili nov brusilni stroj in ne bo treba več toliko brusiti na roke s pilami. Nekaj časa je trajalo, da so možje obvladali vse sposobnosti in muhe nove naprave, a so potem lahko naredili veliko več, kajti proizvodnja je rasla, žage pa so se krhale naprej in prav tako tudi trgale.

Mož v platneni kapi in delovni halji si je prižgal cigareto, saj ni prepovedano. Za njim se vidi uokvirjeno navodilo za varno delo ali morda opozorilo na nevarnost pri brušenju. Na žepu možakove delovne halje se lepo vidi emblem z napisom Brest. Takrat so delavci v službi že dolgo nosili enake delovne halje ali obleke, toda začetki po vojni so bili skromni tudi tu: vsak je še leta in leta delal v svoji obleki in obutvi, ob svoji malici, ki je bila največkrat kruh in kava, kvečjemu še jabolko in šele leta pozneje tudi malo slanine ali klobase.

Zaščitnih sredstev ni bilo ali le zelo malo za najbolj nevarna dela. Delavske menze so se začele odpirati tam okoli leta 1960 in pomenile so velikanski korak naprej, prav tako delovna obleka, ki jo je zagotovilo podjetje. Druga zaščitna sredstva pa so se razvijala in prihajala bolj počasi. Tudi delavci jih niso preveč navdušeno nosili, saj so jim pomenila najprej dodatno skrb in oviro, šele potem varnost pred poškodbami ali škodo za zdravje. Ko so jih enkrat sprejeli, pa jih je kar naprej primanjkovalo.

Moj oče stoji pri brusilnem stroju, za njim pa je videti nekaj kot napa. Je možno, da so prav tukaj lotali utrgane žage in jih potem še kalili, pa so potrebovali odsesovanje oziroma verjetno samo napo? Žal sem na tem področju popolnoma bosa. Vem samo, da so bile stene tudi te brusilnice videti prašne in zakajene in da je kljub očalom in zaščitni kapi na stroju kdaj pa kdaj kak opilek odletel tudi v oko … Če ga ni mogel odstraniti domači strokovnjak, je bilo treba z njim v Ljubljano …

Zapis za tiste, ki ata ne bi prepoznali.

Slovarček:

• Radú de: najbrž
  O tem izrazu govori naslednja zgodba: Ko je mlad Cerkničan s prijateljem iz drugih krajev potoval po Italiji, sta skozi okno vlaka opazila skoraj nepregledno polje nečesa rumenega. Pa reče tisti drugi mlademu Cerkničanu: “Poglej, kakšno polje! Le kaj to raste na njem?… Misliš, da je kakšna posebna detelja?” “Radú de!” se malo negotovo odzove fant iz Cerknice … Ko sta potem doma navdušeno pripovedovala, kaj vse lepega sta videla na potovanju, je tisti drugi vzkliknil: “Fant, pa veš kakšne velike njive radúde imajo ti Italijani!!”
  Je pa res, da ta izraz uporabljamo tudi v Loški dolini …
• šneperška graščina: Snežniška graščina
• lotati: spajati kovine s posebnim postopkom; mogoče je “lotanje” celo strokovni in ne narečni izraz
• razpeljati (zobe pri žagi): razpreti

Kraj: Marof – Pudob
Datum: med 1968 – 1975
Avtor: ni znan
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 5. 4. 2018
Oblika: fotografija