1958 Cerknica – Družina Alojza Hrena (1)

Oče Alojz Hren, čevljarski mojster, Antonov, doma iz Bezuljaka, je leta 1929 ob izdatni pomoči brata zidarja Jožeta, Kovačevega, sezidal hišo v Podskrajniku št. 7, v kateri je imel nekaj časa čevljarsko delavnico.

Tu je spoznal Marijo Mestek, točajko v gostilni Pri Poroku, doma iz Dolnjega jezera. Deklica je pri dveh letih izgubila mamo in sorodniki Lovričkovi v isti vasi so jo vzeli za svojo. Z Alojzom sta se poročila leta 1933, prvi otrok, Milka, se jima je rodila naslednje leto, Slavko pa leta 1936.

Pri očetu so se oglašali trgovski potniki, ki so mu prodajali gumijaste pete za čevlje in eden mu je dal dobro idejo, da bi poleg čevljarstva trgoval tudi s kolesi. Posel se je obnesel in sin v Avstraliji hrani knjigi, v kateri je oče zapisoval podatke o kupcih koles, posebej še o onih, ki so kolo kupili na obroke. Ko je bilo kolo plačano, je pritisnil štampiljko »Plačano.« Eden od kupcev je bil Josip Kunc z Unca, kolo za 900 din in obresti 10 din je poplačal julija 1939. Sin mi je pokazal natančno izpolnjeno rubriko z odtisom štampiljke. Leta 1939 je prodal motorno kolo DKW Ladu Bajcu z Rakeka za 6350 din, prodajal je tudi šivalne stroje.

Slika, ko je bila hiša še v grobem stanju, a že vseljena, je bila posneta leta 1930.

Največ pa je oče služil s kontrabantom. Spominjal se ga je ruski emigrant Melnikov, ki je bil tedaj financar in je sinu Slavku nekoč povedal, da je bil oče »pri tem poslu pameten«. Leta 1940 je hišo v Podskrajniku prodal in kupil drugo v Cerknici pri mostu, h kateri je zadaj dozidal še stanovanje. Tu je trgoval s kolesi, a vojna je vse spremenila. Kraljeva vojska je ob umiku porušila most, v sosednjo Kunčevo hišo pa so se vselili italijanski vojaki in jo utrdili kot bunker.

Pozimi 1942 so Italijani ubili Ogrincovega iz Grahovega in Slavko se spominja, da je mrtev ležal ob pokopališču. Oče je sodeloval z OF in Italijani so ga skupaj z Ivom Žumrom in drugimi zaprli v samice, Slavko pa ga je z mamo hodil gledat s podstrešja Cibave hiše, kadar se je sprehajal na dvorišču zapora. Očeta so izpustili, ko je mama podkupila italijanskega oficirja, nekatere pa so odpeljali v taborišča. Poslušali so radio London. Previdni oče je za primer nevarnosti uredil skrivališče z vhodom iz kurnika. Ko so po odhodu Italijanov 9. 9 1943 prišli Nemci, so zažgali Kunčevo hišo, zgorela pa je tudi vmesna Bokalova in nato še njihova. Oče je s tramovi potem podprl oboke. Mamo so domobranci poleti 1944 prijeli, ker so pri njej našli seznam s podatki o pomoči OF. Njo, sestro Milko in Slavka so odpeljali na Rakek, kjer je bila zaprta 10 dni, a ko so zavezniki bombardirali železniško postajo, so jo izpustili. Šli so k Lovričkovim v Dolnje jezero, oče pa je bil v ilegali. Še huje je bilo januarja 1945, ko so mamo spet prijeli domobranci in jo v sodnih prostorih v Cerknici pretepali, tako da je trpela hude posledice vse življenje. Pretepli so tudi Lovričkovo Ančko, Mulcova pa je mučenju podlegla.

Oče je imel brata Janeza, izseljenca v ZDA, ki je ob svetovni gospodarski krizi, ko ni bilo dela, odšel v Sovjetsko zvezo, od koder se je očetu oglašal s pismi. Kasneje, med vojno leta 1943, je bil ubit in oče je s pomočjo Rdečega križa po mnogih letih odkril, kje je pokopan.

Spominja se dneva, ko je prišel k očetu Ludvik Lovko Bognar izposoditi si kolo, da bo šel v Podskrajnik. Oče ga je odvračal od namere, ker da je prenevarno. A pogumni partizan je vseeno šel in domobranci so ga s Skrajnika zadeli, potem pa ranjenega ustrelili. Sestra je šla s koreto ponj in ga odpeljala domov na Peščenk.

Med vojno je hodil v šolo v Dolenjo vas, kjer je učila učiteljica Tilka Klammer. Takoj po vojni, ko je bilo orožja in municije vsepovsod polno, je bil poleg, ko je Marjo Puharjev blizu Sokolskega doma našel ročno bombo. Ko jo je skušal razstaviti, mu je v rokah eksplodirala. Fant je bil kmalu mrtev, Slavko pa je bil zaradi hudih ran dva meseca v bolnici.

Po vojni se je družina vrnila v Cerknico in oče je domačo hišo kmalu obnovil, pomagali so še nemški vojni ujetniki. Bil je predsednik Obnovitvene zadruge, časi pa so bili takrat vročični. Nekoč bi ga skoraj zaprli, ker je obnavljal ostrešje šole, moral pa bi iti na neko konferenco v Postojno. Rad je delal, kaj koristnega ustvarjal, lenuhe pa je preziral. Kasneje je bil šofer direktorja na LIP-u, nato Brestu. A mu delo ni ustrezalo in je prevzel mesto delovodje gradbenih delavcev na Brestu. Nazadnje je bil poslovodja Železnine, ki je bila v njegovi hiši. Hišo so očetu nacionalizirali, gozdove pa je po nasvetu znanca, tedanjega uslužbenca na sodišču v Postojni Slavka Jerančeta, ki je opazil, da bolje obveščeni lastniki prepisujejo nepremičnine na svojce, prepisal na otroka. Mama je umrla leta 1981, oče pa 1997. Hišo v Cerknici sta v devetdesetih letih s sestro prodala. Sestra, poročena s Francem Mlakarjem iz Loža, je v Kopru umrla leta 2004.

Na sliki iz leta 1958 je vsa družina Hrenovih iz Cerknice: hčerka Marija Hren, mama Marija, oče Alojz in sin Slavko Hren, takrat star 22 let.

O Slavkovem otroštvu, mladosti in življenju v Avstraliji pa v naslednjih dveh prispevkih.