Skip to content

1957 Begunje – Mehanična delavnica na žagi

30. 05. 2020

Takole smo se med odmorom slikali pred “kištarijo”, kjer je bila tudi mehanična delavnica. Bilo je leta 1957, pol leta pred mojim odhodom k vojakom. Ne morem se spomniti, kdo nas je slikal.

V zabojarni so izdelovali zaboje (rekli smo jim kište ali gajbe). Bile so zelo močne, saj sta na njih, kot je razvidno tudi iz fotografije, lahko sedeli kar dve osebi. Uporabljali so jih za transport južnega sadja, predvsem za pomaranče. Letvice, iz katerih so bile sestavljene, so na notranji strani imele zaokrožene robove. Tako je sadje manj obtiščalo ali obtolklo.

Mehanična delavnica je bila najprej v stavbi skupaj z oljarno, kjer so kuhali smrekovo olje iz smrekovih vej in češarkov. Zaradi vse večjih potreb se je kmalu “preselila“v novo stavbo, kjer je nastajala “kištarija“ – zabojarna.

Prostor za delavnico so dobili okoli leta 1954. Delavnico je vodil v Ludvik Opeka – Povličkov Ludve, ki je bil samouk in je bil mojster za vse. Bil je pravi inovator, bi rekli danes. Pri delu mu je pomagal upokojeni strugar Janez Mramor – Brinarjev iz Selščka. Mlajši sodelavci smo mu rekli Brinarjev stric. Do upokojitve je delal nekje v Mariboru. Kmalu je prišel Matevž Oblak kot ključavničar, nato še jaz, ki sem ravno končal železničarsko šolo, ter Peter Stergulc kot vajenec.

Kot se spominjam, je bila delavnica velika 8 x 4 metre. Na levi strani je bila stara stružnica. Na desni pa je bil ponk – delovna miza, na drugi strani pa je bila prava mini kovačija. V njej je bilo 100 kg težko nakovalo, kovaško ognjišče (felt mašina na nožni pogon). Desno od ponka je bil ročni vrtalni stroj.

V delavnici smo, poleg rednega vzdrževanja strojev, delali razne izboljšave strojev za obdelavo lesa kakor tudi izdelovali nove stroje. Izdelali smo stroj za brušenje lesenih površin (puc mašino) in vertikalni rezkar za potrebe mizarjev. Direktor Ludvik Urbas je večkrat prišel v delavnico in se zanimal za kakšne izboljšave in novosti. Pogovarjali smo se tudi, kako izboljšati takratne stroje, ki so imeli pogon še s ploščatimi jermeni. Odločili smo se, da jih preuredimo na pogon s klinastimi jermeni.

Takrat sem dobil naročilnico, da grem v Postojno naročiti material za jermenice iz sive litine, to so bili koluti različnih velikosti, iz katerih smo stružili jermenice. V Postojno sem se peljal s kolesom, ki sem ga prav takrat kupil za 48.000 dinarjev, kar je bilo 6 mojih plač. Stric Janez se je večkrat zadržal v gostilni, zato sem se kar sam lotil struženja in tako dobil precej izkušenj za delo na stružnici.

Moram povedati, da so bile plače takrat zelo slabe. Jaz sem imel na uro 40 dinarjev. Delali smo po 184 ur do 208 ur, odvisno od meseca. Za sendvič si dal 60 din. Malico smo si nosili od doma, pol litra bele kave in kos kruha. Pozimi smo si kavo segreli tako, da smo steklenico z žico privezali in jo obesili na žebelj na zidu ob dimni cevi od peči na žaganje in oblance.

Delavnico smo ogrevali s posebno pečjo, ki smo jo izdelali sami. 200 l pločevinast sod smo prerezali na pol. Spodnji polovici smo privarili tri noge in napravili v dnu v sredini luknjo za zrak (10 cm) in drugo luknjo za odvod dima v dimnik. Gornjemu delu smo privarili na vsako stran ročaj za dviganje pokrova. Tako prerezanemu sodu smo dodali notranji del, ki je bil za 15 cm ožji od soda in kakih 10 cm nižji, da je lahko dim šel v dimnik. To je bila okrogla posoda, 10 cm nižja od samega soda, v dnu pa je bila luknja enake velikosti kot v spodnjem delu peči. Ta notranji del smo imenovali kesel. Peč smo polnili tako, da smo kesel postavili na tla, vanj vtaknil 10 cm debel količek ter okoli njega na tesno nabasali žagovino, ki jo je bilo v lesni tovarni vedno dovolj. Potlačili smo jo tako, da je nekdo stopil v posodo in tlačil, da se je žagovina dobro sprijela. Potem smo količek izpulili in v sredini, v žagovini, je ostala luknja. Tu v sredini smo peč zakurili. Tako pripravljena peč je gorela in grela 8 do 10 ur.

Takrat je bilo splošno pomanjkanje dobrin. Zaposleni smo nekaj časa dobivali neke točke-karte. Mi v delavnici smo imeli težke karte, z njimi si mogel kupiti več sladkorja, moke in druge hrane. Ko sem šel v trgovino, je trgovka s škarjami izrezala ustrezno število točk, robo pa sem vseeno moral plačati. Ne spomnim se natančno, koliko sem s karto lahko kupi. Mislim, da so se razmere kmalu spremenile in so karte ukinili. Karte niso ničesar reševale, saj se ni nič dobilo, pa če si imel karte ali ne.

Jaz sem prišel na Žago v juliju 1954. Najprej so me dali k nekemu mojstru, ki je delal vodovod v Selščku. Bil je plešast pa tudi pisal se je Plešec. Sestavljala sva salonitne cevi in jih polagala v kanal. Tam sem bil le nekaj dni, ker so me rabili v delavnici za izdelovanje raznih priključkov za vodovod. V delavnici smo rezali pocinkane cevi in pripravljali različne T komade, kolena in prirobnice za vodovod. Rezali smo ročno, debelejše cevi pa z avtogenim rezanjem. Pripravljene kose pa smo varili avtogeno.

Nekega dne pa ni na delo prišel nihče. Sam direktor Urbas nas je iskal, ker je mislil, da smo v gostilni, potem pa je ugotovil, da smo se zastrupili s svinčenimi hlapi, ki nastajajo pri varjenju pocinkanih cevi. Še dobro se je končalo, lahko bi bilo mnogo huje.

Vode v delavnici nismo imeli. Po vodo smo hodili okrog 200 metrov daleč, pod veliko Matencovo lipo, kjer je bila pipa. V delavnici smo imeli dve vedri. V enem si si umil bolj umazane roke, v drugem pa si si roke splaknil. Nas pet je za umivanje rok ves dan porabilo le 10 litrov vode. Tudi zaščitnih rokavic nismo poznali. Ne vem, ali je takrat doma že kdo imel kopalnico, da stranišča niti ne omenjam.

Na fotografiji sedimo:

  • jaz, Viktor Žnidaršič,
  • Mara Popek, Rubča, ki je bila poročena s Tonkovim Tonetom iz Bezuljaka,
  • druga je Ivana Kranjec, Kopitova, ki danes živi v Cerknici.

Punci sta obuti v nizke čevlje, jaz pa sem v “tržaških copatah”, ki so bile tiste čase zelo popularne. Kupil sem jih od nekega švercerja.

Na levi strani ponka je bil ta ročni vrtalni stroj, ki ga je prinesel Janez Mramor. Verjetno ga je sam izdelal in je bil v tovarni edini stroj za vrtanje.
Ta vrtalnik sem pozneje kupil od strica Janeza, in sicer za 8000 dinarjev. (Plačo sem imel 8400 din oz. 40 din na uro.) Stroj imam še danes in lahko si mislite, da mi je drag spomin.

Prispevek je napisal: Viktor Žnidaršič.

Kraj: Begunje
Datum: 1957; neznano
Avtor: neznan; novejši fotografiji Viktor Žnidaršič
Zbirka: Viktor Žnidaršič
Skenirano: 30. 11. 2019, novejši fotografiji
Oblika: 3 fotografije

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: