Skip to content

1967 Podgora – Kovač Anton Ule in njegov zadnji vajenec (3)

3. 09. 2020

Pred zaposlitvijo, kot delavca kovaške stroke, je Anton Ule Tumaž poslal mladega Antona Škrbca na zdravniški pregled, če je sposoben opravljati delo v zaprtem prostoru in na prostem s pogostim pripogibanjem, ročnem dviganju bremen, prenašanju bremen in druga utrudljiva fizična dela.

Po opravljenem zdravniškem pregledu pri dr. Nikoli Krstiću v Starem trgu 14. 11. 1967 so zapisali, da je sposoben za srednje težko in lažje delo.

Napotnico je podpisal odgovorni uslužbenec Anton Ule, zdravniško spričevalo pa zdravnik dr. Krstić Nikola.

Zadnji vajenec pri Antonu Uletu Tumažu je bil Anton Škrbec iz Podgore. Tumaž je poznal Škrbčevega Toneta od malih nog. Rasel je pred njegovimi očmi, saj sta stanovala nasproti vsak na enem “bregu” ceste. Videl je, da je Tone vešč vsakega dela na kmetiji, zato ga je prosil za pomoč pri delu na kmetiji, pa naj bo to v hlevu, na polju ali na travniku, ker je bil sam preveč obremenjen z delom v kovačiji, žena Kristina pa vsega sama ni zmogla. Z delom pri Tumažu je Tone začel s štirinajstimi leti in pol. Ni pa dolgo ostalo samo pri tem. Dečka je Tumaž navdušil za delo v kovačiji in mu ponudil, naj se pri njem izuči za kovača. Tako je Tone Škrbec s petnajstimi leti postal kovaški vajenec pri Tumažu. Učil se je tri leta in štiri dni. Postal je priučen kovač. Učiti bi se moral pet let, ker pa je šel Tumaž v pokoj, je z učenjem prenehal. Delal pa je še vedno nekaj časa pri njem, saj je tudi Tumaž kot upokojenec nadaljeval s kovaškim delom.

Kmalu po nastopu Tonetovega vajeniškega dela, je Janežič iz Klanc pripeljal v kovačijo podkovat vola. Ko so vola dali v štant, je lastnik prosil vajenca, naj ga opozori, če se bo vol pripravljal srati, in se s hrbtom obrnil proti volu. Okoli štanta so poleg Janežiča stali Tumaževi prijatelji iz Podgore in z Vrha. Opazovali so kovanje, klepetali, si pripovedovali vice in se smejali. Opazili so, da se bo vol iztrebil in vajencu zažugali, da Janežiča ne sme posvariti. Vol je naredil svoje naravnost v Janežičeve čovle in toplota dreka je objela njegove noge. Sledilo je krohotanje in kričanje, najbrž je nastala tudi zamera. Mladi vajenec si je dogodek za vedno zapomnil.

Šest mesecev pred služenjem vojaškega roka se je Tone zaposlil v Tovarni lesnih izdelkov Marof, po vojaščini pa je dobil stalno službo v Kovinoplastiki Lož kot varilec. To delo je opravljal do upokojitve.

Poleg službe se je Tone še vedno ukvarjal s kovaštvom. Bil je iskan daleč naokoli, ker je bil dober in ker je kovačev primanjkovalo. Podkoval je nešteto konj na njihovem domu, ker so ga klicali na dom. Kravam in volom je rezal parklje. Koval in popravljal je kmečka in gozdarska orodja. Klicali so ga tudi v Prezid, na Babno Polje, na Kozji Vrh, v Gerovo, … enkrat je bil tudi v Novem Kotu.

Doma v Podgori ima prostor, opremljen kot kovačijo. Ni velika, ima pa vse kot velike kovačije. Želim, da bi mu še dolgo vedno zaigralo v prsih, ko bo stopil vanjo, veliko ustvarjalnega duha in volje, da bi lahko tu koval – ustvarjal za svojo dušo ali pa prijateljem in znancem naredil želeno uslugo.

Toneta Škrbca je ljubezen do kovaškega poklica tesno povezala še z enim kovačem, Antonom Malnarjem Betačem. Večkrat ga je pot zanesla k Betačevim na obisk po prijateljski ali strokovni nasvet. Ko je zbolel, mu je obljubil svoje kovaško orodje in pred smrtjo obljubo tudi izpolnil. Večina orodja, ki ga vidite na sliki, je bilo nekoč Betačevo. Pri delu v svoji kovačiji – delavnici, je Toneta Škrbca fotografiral sin Janez.

Slovarček:

  • čovli: gumijasti škornji
  • drek: iztrebek
  • zažugati: zagroziti, zapretiti
  • srati: iztrebiti

Viri:

  • ustni vir: Darinka in Anton Škrbec, Marica Pintar

Kraj: Podgora
Datum: dokument 1967, slika 2000
Avtor fotografije: Janez Škrbec
Zbirka:  Tone Škrbec
Skenirano: 6. 8. 2020
Oblika: dokument in fotografija

2 komentarja leave one →
  1. 3. 09. 2020 11:01

    V oči mi je padla napotnica za zdravniški pregled. Hecno je, da je še danes obrazec za napotnico prav tak, delodajalci ga izpolnjujejo na prav enak način kot takrat. Digitalizacija, 21. stoletje … ah, zdravstvo še ni tam ☺️

    Liked by 1 person

  2. francmazi permalink
    3. 09. 2020 18:42

    Ne vem, odkod je Slovencem – tudi ne vem, ali samo nam – v značaju, da radi nekoga spravimo v zadrego , lahko celo težavo, pa nam je to v veliko zabavo, spremljano včasih celo s krohotom. Nekoč so fantje na vasi ponoči sosedu spravili del ali cel voz na streho hiše, da je bilo zjutraj veselje, Ali pa nastavljanje risalnega žebljička nekomu na stol, da bo zabava, ko bo sedel, ali pa skrivno privezovanje praznih pločevink na zadnji branik avtomobila, da bo dosti smeha, ko bo speljal itd. Meni se je tako početje vedno zdelo brezčutno. Seveda “storilci” niso hoteli nič slabega, samo zabavali bi se radi. O občutju prizadetega pa niso bili sposobni misliti.

    Liked by 4 people

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: