Cerknica – Razglednice Jerneja Malovrha (15)
1910 Tolstoj – vrnitev izgubljenega sina
Slika Jana Styke, znana pod imenom »Izobčeni«, upodablja Tolstoja, ne kot krivoverca, ki se je uprl Kristusu, temveč kot kristjana, ki je v pokornosti sklonil glavo pred Jezusom. Narisal jo je leta 1910.
Tolstoj je bil kristjan, pripadnik ruske pravoslavne Cerkve. Prejel je vse zakramente, poučevali in vzgajali so ga v krščanskem duhu. Ko je dopolnil osemnajst let, ni nič več veroval v tisto, kar so ga učili starši. Trdil je, da se je odrekel Cerkvi ne zato, ker bi nasprotoval Bogu, temveč zato, ker mu je želel služiti. Dolga leta je posvetil branju, preučevanju in kritični analizi dogmatske teologije. Prišel je do zaključka, »da je Cerkveni nauk v teoriji pretkana in škodljiva laž, praktično pa skupek najbolj grobega praznoverja in vraž, ki popolnoma prekrivajo smisel krščanskega učenja«. Leta 1901 ga je Cerkev izobčila in prepovedala branje maš in molitve za mir njegove duše, če bi umrl nespokorjen. Tolstoj pa tudi ni pustil, da bi k njemu pustili »cerkvene sluge«, ko bo na smrtni postelji. Želel je, da ga čim prej in brez kakršnih koli molitev pokopljejo.
Odrekel se je svoji imovini in avtorskim pravicam. Oblačil se je preprosto in skromno. Jedel je skromno. Služil je svojim bližnjim. Čutil se je sužnja svoje vedno večje slave. Motila ga je prevelika pozornost in skrb domačih in prijateljev. Desetega novembra 1910 je odšel od doma, ker je želel biti s preprostimi ljudmi. Kasneje so rekli, da je pobegnil v smrt. Ženi je napisal poslednje pismo in jo prosil, naj ga ne išče, ker želi pobegniti od hrupa in vsega, kar ga vznemirja. Motili so ga novinarji, predstavniki filmske in gramofonske industrije, ki so ga neprestano nadlegovali, naj kaj posname. »Zastrupljajo mi življenje«, piše, »umikam se. To sem dolžan svoji duši in svojemu grešnemu telesu, ki je 82 let živelo v tej dolini bede. Dovolj mi je tega in želim končati svoje nesrečno življenje v siromaštvu«. Pred odhodom se je poslovil od hčerke Aleksandre – Saše in z osebnim zdravnikom odšel do postaje Ščekino, kjer sta sedla na vlak za Kozelsk. Tu je poslal telegram hčerki Saši in odšel v samostan Optina Pustyn, nekaj dni za tem pa v samostan Shamardino.
Tam je obiskal sestro Marijo. Naslednji dan je prišla Saša in vrnili so se na postajo Kozelsk. Vstopili so v vagon tretjega razreda. Tolstoj je bil že star in izčrpan zaradi potovanja. V vagonu je bilo polno dima in zaradi vsega tega je zbolel za pljučnico. Saša in zdravnik sta se odločila, da bodo izstopili na postaji Astapovo. Postajenačelnik je Tolstoja prepoznal in mu zagotovil veliko sobo v hiši. Kmalu je postaja postala atrakcija in začeli so se zgrinjati novinarji in oboževalci. Množica zdravnikov ni mogla preprečiti neizogibnega. Petnajstega novembra je prispela tudi njegova žena z otroki, a je niso spustili k njemu. V sobo so jo spustili šele, ko je padel v komo. Dvajsetega novembra je Tolstoj umrl brez zadnjega obreda. Postajna ura je bila ustavljena ob 6.05. Naslednji dan so ga pokopali na njegovem posestvu v preprostem grobu brez križa.
Postajo so leta 1918 preimenovali v »Lev Tolstoj«, ime Astapovo pa ostaja za muzej, ki ga je ustanovil načelnik postaje v sobi, kjer je pisatelj umrl. Upravlja ga Tolstojev muzej iz Moskve. Tovorni vlaki pa še vedno drvijo mimo postaje z veliko uro, na kateri kaže čas 6.05.
Jam Styka je sliko naslovil “Tolstoj objema Kristusa”.Viri:
- Jospi Berdica: Kroz filozofiju do smisla života: slučaj Tolstoj, Obnovljeni Život: časopis za filozofiju in religijske znanosti, 65, 3, 295-311, izdajatelj: Filozofsko teološki institut Družbe Isusove.
- https://www.noviplamen.net/glavna/krscanski-anarhizam-lava-nikojavevica-tolstoja/
- https://www.rbth.com/travel/2013/11/22/astapovo_tolstoys_final_station_31941.html
Kraj: Nebesa, Cerknica (zbirka)
Datum: 1910
Avtor: Jan Styka
Zbirka: Jernej Malovrh
Skenirano: 10. 3. 2020
Oblika: razglednica
RSS - Posts